foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Odšel je zadnji fotografiranec ne zadnje razstave. Njegova fotografija je ostala v mojih rokah, a sem jo predala tistemu, ki me je spomnil nanj. Bil je dve leti mlajši od meje osemdeset, a toliko modrejši od mnogih, ki so mu križali pot. Nanj sem naletela še v srednji, ko sva z Majo hodili na tečaj risanja. Ona zaradi sprejemcev na arhitekturi, jaz kar tako, ker se mi je ljubilo. Povsem me je očaral! Toliko besed med urami risanja, toliko zgodb, med vlečenjem te ali one črte. Kasneje sem ga srečevala na mestnih ulicah in zadnjič sva se srečala na petek, ko mi je poslednjič segel v roko in ves navdušen hitel razlagat, da je sama razstava res nekaj posebnega, fotografije pa po njegovih merili več kot odlične. Tako mlad si, mu je govoril med samim fotografiranjem, ko sva bila v njegovem ateljeju. ‘Odlični portreti so nastali iz vseh teh starih ljudi’, se je hudomušno smejal. Fotografija ni prišla do njega. Sedaj visi v Gorazdovi pisarni. Tudi naše otroške razstave ni otvoril, kot sem ga prosila, saj ga je zemlja že vlekla navzdol. Redko mi je hudo, tako prav iz srčike srca za človeka, ki sem ga v življenju srečala premalokrat. Le tu in tam se me dotakne človeška bit do te mere, da mi je žal, da ga nisem obiskala prej in mu podarilo fotografijo, ki je bila pripravljena prav zanj. Preveč sem računala, da me bo že počakal ta dan. Bila gotova, da dnevu sledi dan. Zame in  moje ljube. Ne oziraje se na dejstvo, da mi moja ljuba Sofia nasprotno kaže že štiri leta. Kako se je mogoče spremeniti in v polnosti živeti danes? Povedati temu ob tebi, kako zelo in srčno ga imaš rad, četudi ni po tvojih merilih? Zaspim v jezi nate, ker računam na danico, ki bo prinesla roso sprave. Vse preveč prosim otroke naj počakajo, medtem pa vlak drvi do nenapovedanega slovesa. Z mnogimi si rečemo, da se bomo že našli na skupnem čaju in prelagamo snidenje, ki bo morda zadnje ali pa ga sploh ne bo. Premalokrat ti rečem, ko stojiš tukaj ob meni, da te imam rada kot človeka in sleherni dan računam na jutri. Sem nemara kot moj sin, ki bo prav ‘jutri’ pričel sedet na svoji kahlici? To mi obljublja vedno znova, saj ta jutri obljublja lepši dan. Ker takrat obljubimo sebi in drugim, da bomo storili, se obrnili v pravo smer ali naposled naredili to, kar bi morali že zdavnaj. Prosim, ne reči več jutri, temveč mi stopi naproti danes in bodiva kot človeka v mirni tihoti, ki ne obljublja ničesar, saj predobro ve, da vse kar imava je danes. Ta hip, ki je morda poslednji…

jeraj

1 thought on “Poslednja fotografija, ki ne obljublja ‘jutri’”

  1. Ko bi vsak dan to znali…. biti in živeti ta hip… nikoli ne vemo, kaj nas čaka za vogalom.
    Naj ostanejo lepi spomini!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI