foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Gorazda Šifrerja sem prvič srečala pred desetletjem, ko je moj ‘šenemož’ živel podnajemniško življenje v njegovem stanovanju v centru mesta. Samo stanovanje skupaj s pohištvom je pričalo o svetovljanu. Ob odhodu mi je na mojo prošnjo podaril še vazo, ki je samevala na majhnem balkonu in služila za odlaganje cigaretnih ogorkov. Še isti dan, mi je padla v lužo, ki je bila pomešana s snegom in se prelomila na pol, vendar sva se po vseh teh letih ponovno našla. Ljudje, ki mnogo (po)trpijo in še srčneje ljubijo imajo veliko skupnega. Če sem bila vajena predstavljanja svojega neprofitnega zavoda pred ljudmi, ki imajo veliko, sem obnemela med člani Reda sv. Jurija. Sprejeli so me s svojo preprostostjo z veliko mero človečnosti in pustili vse mogoče nazive pred vrati. Nikoli doslej nisem čutila toliko spoštovanja in razumevanja. Če je Gorazd me njimi glavni komtur za Slovenijo, ga je predvsem zaradi svoje srčne širine potrebno predstaviti z odgovori, ki pričajo o velikem umu, ki nosi romantičnega duha in je občutljiv za človeka, ki sedi ob njem.

Kako si se spogledoval z glasbo v svoji mladosti? Nisi bil svoj čas celo DJ?
Glasba me spremlja vedno in povsod. Brez nje, vsaj zame ni življenja. Igral in pel sem v več bendov. V zgodnji mladosti (17 let) smo s skupino RAMZES, posneli tudi dva komada za Radio Maribor. Danes je možno oba slišati na spletu. Do glasbe sem imel poseben odnos, ki me je skozi leta pripeljal do bi rekel izostrenega okusa. Danes poslušam zase v glavnem resno, klasično glasbo. Drži. Nisem bil samo DJ, vrtel sem tudi na Radiu Maribor. Mislim, da se je oddaji reklo specialitete na MM2 (nočni program).

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Kdaj te ujelo pravo v svoj objem? Med sedenjem v gimnazijskih klopeh ali kje drugje?
Pravo me je ujelo, objelo v krogu domačih, v družini. Moj pokojni oče je bil predsednik sodišča v Mariboru, sestra je sodnica, poročena z odvetnikom. Se pa to tudi sedaj nadaljuje. Tudi moja žena je pravnica.

Katera knjiga ti nudi največ utehe skozi več različnih obdobij?
Hamlet – William Shakespear

Vino, ki ti ponuja največ večplastnih informacij in užitkov?
Vitovska, Grganja

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

V čem vidiš upanje za tegobe za današnje stanje v našem mestu?
Upanje Mariboru lahko ponudijo samo mladi neobremenjeni in pokončni prebivalci mesta.

Kje se je rodil tvoj stavek ‘Gremo naprej?’ in kako to, da ga mnogi tako radi uporabljajo? Tudi v županski kandidaturi.
Gremo naprej je nastal v letu 2010 in pomeni mnogo več kot le besedno zvezo. Pomeni dobesedno življenjsko filozofijo – ars, oz. modus vivendi. Potrebno pa je gledati seveda zelo pozitivno, saj potem začutiš energijo besed.

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj


Kdo so Udje Častivrednega vinskega konventa Svetega Urbana?

Prizadevamo si  za večjo kulturo pitja najžlahtnejše med vsemi pijačami, kar pomeni, da smo dobra ali slaba vest slovenskih vin. Predvsem gre slava trti in vinu. To je naše poslanstvo. Smo pa tudi uradni skrbniki najstarejše trte na svetu, ki raste na Lentu v Mariboru.

Kaj je zate Srečna 13ica?
Zame je celoten dogodek življenje samo. Ves čas me spremlja bolečina vse  ,ki kakorkoli trpijo. To sem začutil že v zgodnjem otroštvu in me spremlja tudi danes.Ne bi navajal konkretnega primera. Se pa mi je že zgodilo, da sem ob bolečini, ki sem jo začutil v sebi, hotel objeti ves svet.

Imaš rad zgodovino zaradi lekcij iz katerih se lahko kaj naučimo ali česa drugega?
Zgodovina je moja in naša skupna učiteljica iz katere se žal premalo naučimo. Jaz jo obožujem že iz začetkov šolske poti. Zgodovina je moj sestra.

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Ko sem dobila v roke knjigo Phanomen T.I.G.E.R. , ki združuje sicer nemško govoreča besedila z njegovim posvetilo, sem prepričana, da ga moram delit še tukaj. Sam se je mojemu vprašanju ‘Kdaj boš izdal svojo knjigo?’ spretno izognil, vendar mu tem mestu nežno pišem, da bi si mnogi, ki smo  v njegovi sredi želeli knjigo s trdimi platnicami in njegovim podpisom držati v lastnih rokah.
Gorazd v omenjeni knjigi piše:

So stvari, ki pritegnejo takoj. Ideja Alfreda Langmanna in Helmuta Horetha je zagotovo ena izmed takšnih. Misli, ki so in bodo vodile moje življenje so vedno nekako v meni.Te misli so v meni vedno, skratka vedno jih nosim s seboj vse v smislu omnia mea mecum porto. V bistvu je napisano že vse. Ali se morda motim ? Nič novega. Že videno, že slišano sem si ponavljal leta in leta. Kaj naj napišem, da bo nekaj novega, izvirnega? Dokler nisem ugotovil, da ni smisel v nečem novem, temveč v ponavljanju, gnetenju, mešanju in raztegovanju misli, ki so osnova našega bivanja. Predvsem je bistvo v ponavljanju, tega ni nikdar dovolj…Dokaz za to je več tisočletno ponavljanje desetih božjih zapovedi pa vendar očitno še premalo, saj jih kršimo znova in znova. Bralec torej naj ve, da niso nastale ob fenomenu T.I.G.E.R., temveč bodo sedaj le zagledale luč sveta. Izziv je toliko večji, ker sem se moral s TIGROM soočiti v svojem materinem jeziku, t.j. v slovenskem jeziku. Ko sem razmišljal sem ugotovil, da me venomer nese k moji drugi ljubezni, t.j. nemškemu jeziku. Rezultat je enkraten, saj je očitno, da je T.I.G.E.R. mednarodni fenomen.
Tišina je prastanje, je mir, je začetek in konec. Iz tišine prihajamo in se v njo vračamo. V bistvu je ne poznamo…poznamo samo delno tišino, t.j. tišino, ki se nam včasih zahoče, ko se obrnemo vase. Ni je večje razdalje, kot je razdalja med dvema glavama. Znano je da ljudje govorimo preveč. Z brezpredmetnim govorjenjem pa se razdalje povečujejo. Zato tišina tudi zbližuje. Lahko samo sediva in ne rabiva govoriti, lahko sva popolnoma tiho, pa si bova povedala vse je pred dnevi napisal moj prijatelj dr. Aleš Gačnik. Torej je tišina tudi energija. Zakaj v tišini mislimo, da čas mineva počasneje? Zakaj hitimo? Se morda bojimo tišine? Konca? Saj v koncu je tišina. Tudi ko nas več ne bo, bo tišina. Tišina je torej večnost.
Igra je zelo pomembna, predvsem v povezavi s domišlijo. Če so dovoljene sanje je dovoljena igra. Iz igre izvira domišlija. Skozi igro spreminjamo svet, saj kot pravi Albert Einstein, samo znanje brez domišlije ne pomeni praktično nič. Torej je tudi razvoj povezan s domišlijo, katere praizvor je igra. »Nihil est in intelectu, quod non priut fuerit in sensu« je govoril Seneca. Tudi čutila se razvijajo skozi igro. Najlepše igre so lahko tudi v sanjah. Sanje, domišlija in igra so osnova razvoja. Naš » Wolferl » je vse troje moral imeti, saj drugače, kot otrok sigurno ne bi igral pred papežem.
Glasba je svetovni jezik, ki ne potrebuje prevodov. Brez glasbe je življenje prazno. Glasba spodbuja domišlijo in jo razvija v neomejene razsežnosti. Glasbo slišiš predvsem z dušo. Tišina pa je najvišje stanje glasbe. Torej…slišim tišino, torej sem. Dokaz za to je Ludvig wan Beethowen, ki je zadnji stavek 9. Simfonije napisal gluh in je tako eden od presežkov glasbe nastal v tišini. Še več, Evropska himna je nastala v tišini… Če je življenje umetnost je to tudi zaradi glasbe in predvsem življenja z njo. Spremlja nas od rojstva do smrti in očitno tudi čez, če lahko nastane tudi iz tišine.
Energija osnovni praizvor energije je ljubezen. Ljubezen je energija. Sonce, voda, ogenj, zrak in peti najvažnejši element energija, ki je ljubezen. Vse je ena sama ljubezen je pred leti zapisal Bojan Štih. Res je brez energije, oz. ljubezni nas ne bi bilo. Bojim se da se tega premalo zavedamo, sploh sedaj, ko živimo več v virtualnem, kot v realnem svetu. Vse je ena sama energija. Ali v virtualnem svetu obstaja energija? Na to bo moral odgovoriti čas. Bojim se da ne…vsaj ne izvorna… Ne živimo samo zase, živimo tudi za skupnost, za združevanje energij.
Resnica je v bistvu vedno nekje v nas. Če pogledamo resnico v oči ugotovimo, da je samo ena. Najlažje je reči – resnic je več. Zgodovina je samo ena. Ali imamo več zgodovin ? Ne imamo pa razdalje med glavami in posledično, kot venomer ponavlja vox populi, več resnic. Resnica je samo ena. Tudi resnica je kakor ljubezen energija. Izvor sveta? Energija. Lahko zapišemo, da je energija izvor, prazačetek vesolja, vsega? Je potem to resnica? Živimo v svetu laži, žal tudi v svetu brez vrednot. V uveljavitvi in boju za resnico, s tem pa tudi za vrednote je dobrodošel viteški modus vivendi, ki vse od nastanka ni spremenil svojega poslanstva. Iskanje resnice je poslanstvo, je smisel življenja. Skozi tišino s promocijo igre, glasbe in energije do resnice.

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Prepričan sem, da so pojmi, oz. besede, ki se skrivajo v fenomenu T.I.G.E.R., osnovni pojmi v razumevanju našega zelo kratkega obiska v krogu življenja na našem planetu. Energija, ki spremlja fenomen T.I.G.E.R. nas naj združi in nas popelje do resnice…

In kaj je resnica in kje njena bit? Kje še najdemo viteze v dan današnjem času in kje zaslutimo širokogrudno srce, ki se sklanja k sočloveku? Gorazd je gotovo poslednji vitez med svojimi viteškimi brati in bilo bi mi žal, če se najine poti ne bi križale.

2 komentarjev na prispevek “Poslednji vitez med svojimi brati”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI