foto: Doris Markač

Nobena skrivnost ni, da kuham le po sili razmer in po kuharskih knjigah ne posegam. Jem rada. Mož me razvaja. Vsaj lačna nisem, če že življenjske nevihte vedno znova bičajo moj obraz. V Hiši Franko smo bili družinsko pred leti. Ko sta Sinja in Lev noge namakala v potoček ob hiši in je naravna pokrajina Nadiže dovoljevala otroško namakanje kar v spodnjicah. Brbončasto popotovanje se ni končalo po večerji, ni omagalo med Valterjevimi siri, ampak je po mirni noči vzklilo še ob kraljevskem zajtrku, ki ga še vedno pomnim. O knjigi sva klepetali s soavtorico Kajo Sajovic in Ani Roš sem hvaležna za tiste manj lepe izkušnje, ki jih je razkrila v knjigi Sonce in dež. Če ne pomagajo tebi, tolažijo vsaj mene.

 

Knjigo v angleškem jeziku sem držala v rokah pri Martini Simčič (Alma Vista, vina Edi Simčič), ki se je kar zlila v novem degustacijskem ambientu. Je bila že v začetku zasnovana tako, da bo prepletala zgodbe z recepti, na koncu pa bo s svojo čutno estetiko bralcu vzbudila mnoga čutila?
Da, prepletanje osrednjega besedila z recepti je uveljavljen format vseh tovrstnih chefovskih monografij, je pa res, da si je Ana od samega začetka zamislila, da bi bila knjiga razdeljena na poglavja, vezana na različne lokacije, tako neločljivo povezane s Hišo Franko, s prehrano tukajšnjih prebivalcev, pa tudi z Aninim odraščanjem samim, kaj jo je zaznamovalo od otroških let dalje, kateri impulzi, vonjave, okusi so se ji vtisnili v spomin – in iz katerih črpa danes kot kuharica. Posočje je magično, če pa k temu dodaš še beneško laguno, oddaljeno le streljaj čez mejo, pa Istro, malce Brd …, no, so kar močne, privlačne lokacije, ki prebujajo vse čute.

 

foto: Andrej Peunik

Dotaknila se me je izkušnja žalovanja po smrti otroka, ki sem ga tudi sama izgubila letos jeseni. Je morda ta knjiga dragocena za vse nas ženske, ki kuhamo le po sili razmer, rade pa beremo zgodbe življenj, ki se prepletajo skozi hrano in vsakdan?

Mislim da. Veliko ljudi pravi, da niso pričakovali take knjige. Ameriški uredniki so celo menili, da je zlasti Anin del preveč oseben. Sama menim, da prav to dela knjigo drugačno od podobnih chefovskih monografij, povečini moških, ki kaj dosti ne razkrijejo svojih stisk, dvomov, šibkosti. Vzemimo denimo poglavje Moj oče je lovec – če bi ga napisala moška, bi bil ton povsem drugačen. Ne Ana, ne jaz si sicer nisva želeli napisati t. i. »ženske« knjige. Ana se noče definirati kot ženska kuharska mojstrica, ampak kot kuharska mojstrica. Pika. Chef. Sama kot novinarka jih vedno dobim po glavi, ker je moj slog precej neposreden, kritičen, sarkastičen … Skratka, nekaj, kar se moškim bolj odpušča kot ženskam. A nedvomno so emocije bolj domena žensk, zlasti tako razgaljene, kot so v tej knjigi. In emocije so človeške, so unisex, so univerzalne. Bodimo iskreni – receptov, ki so v knjigi, se bo verjetno lotilo le malo ljudi.

 

foto: Andrej Peunik

Pričakovati je, da smo močne ženske neomajne, vendar sem predvsem zadnje leto ugotavljala, da še kako potrebujemo medsebojno podporo. Se to kaže in ali je še kako pomembno danes z najbolj banalnimi rečmi, kot je deljenjenje izjave denimo na družbenem omrežju posameznice ali podpora v obliki dobronamernega komentarja?
S tem, ko delno živimo življenja prek družbenih omrežij, se je mnogo stvari zbanaliziralo. Po drugi strani pa nas doseže precej več ljudi, kot nas je prej. So vsi ti izrazi iskreni ali gre za čredni nagon, pristavljanje svojega piskrčka, ko gre za lepe ali pa žalostne stvari? Kdo bi vedel, splet je kompleksna čustva zreduciral na emoji znake. In ti še vedno ne morejo nadomestiti pristnega človeškega stika, objema, solz.

 

Ob nastajanju knjige ste aktivno sodelovale tri ženske. Je šlo zaradi (tako se čuti) kompatibilnega prijateljstva in prav takega sodelovanja preprosto kot po maslu in ste na koncu z izdelkom zadovoljne prav vse?

Dejansko je šlo, zlasti pri angleškem izvirniku, vse presenetljivo gladko, kljub temu, da je bil rok za oddajo materiala zelo kratek. Ana ni konvencionalna oseba, zato ji verjetno konvencionalna ekipa ne bi nujno ustrezala – ali pa morda konvencionalni ekipi ne bi ustrezal neortodoksni duh Hiše Franko. Nekako smo uravnotežile ena drugo – Suzan Gabrijan (fotografinja) je vnesla ravno pravo mero profesionalizma in discipline, jaz pa sem se s svojim nagnjenjem, da me okolica posrka, povsem vživela v okolje, kar se, verjetno, na koncu vidi. Nekih trenj med nami ni bilo, se pa je za to treba zahvaliti tudi Ani, Valterju in ekipi, ki so nama resnično odprli vsa vrata in se pred nama povsem razgalili.

 

foto: Mankica Kranjec

Knjiga je optimistična, ampak glede na večni optimizem, ki ga gojim, sem vsaj malo v skrbeh. Bo kdaj po vsej tej situaciji na vse nas naposled posijalo sonce?

Za dežjem vedno posije sonce, baje. Osebno sem bolj skeptična, dalje ko se situacija vleče. Če sem v prvem valu dejansko opažala neke znake, da bo kriza ljudi ponovno zbližala, da se bomo zavedali, kaj je res pomembno, da bomo bolj veseli z malim … No, zdaj se mi ne zdi več, da se bo iz tega karkoli pozitivnega izcimilo. Frustracije, agresije, medsebojno obtoževanje, iskanje krivcev, moraliziranje, čustveno izsiljevanje, depresija … Ne vem, trenutno gledam v prihodnost in vidim samo snežna neurja temne zime, ne kaj dosti sonca. Ampak nisem optimistka po naravi.

 

In še: Vino, ki prinese žar veselja, in jed, ki poboža – kot pomladno sonce, je?

Vino – za Ano bi verjetno rekla, da Kramar rdeče. Polno, rdeče, mehko vino. Hrana pasta scogliera mogoče. Čompe s skuto. 
Zame Sancerre Sebastiena Riffaulta, quatro stati Marka Fona ali pa Gravnerjeva rebula. Skutin štrudelj pokojne babice. Sarma.

 

foto: Doris Markač

 

Nagradna igra, v kateri lahko omenjena knjiga pade v tvoje roke, če odgovoriš na 5 nagradnih vprašanj, ta hip poteka tukaj, kjer domuje založba Beletrina. Pohitite traja le do 13. decembra 2020 do 23:59. S knjigami se družimo še na FB strani,  estetskem Instagramu in Youtube kanalu Beletrine. 

 

 

 

1 thought on “Posočje je magično, knjiga Sonce in dež tudi”

  1. Dekleta, hvala. Globoka. Dotakne se vseh čutov, vsake celice.
    Brbončice bodo še malo počakale.
    Na žarke sončka. Na val optimizma.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI