foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Ob vseh imenih iztekajočega se leta, sem se letos v dvorani Kina Šiška zdrznila ob športnikih, bila prijetno presenečena ob znanstvenikih in pogrešala posebne matere tako ali drugače prizadetih otrok.
Lani smo tam stale celo 3, čeprav bi nas moralo biti za eno več in če ne bi dobile nagrade Jabolko navdiha s strani predsednika države, tam zagotovo ne bi sedele. Prepričana sem, da ne bi stale na odru, pa čeprav sem se na trenutke počutila, da se želijo vsi po vrsti (po)hecati z mano. Tako nepredvidljivi so bili bojda moji odgovori. Biti mati drugačnemu otroku sploh ni herojsko. Če dobro premislim, se za to vlogo v večini ne odločimo same. Po prvih mesecih, ko imamo v lastni glavi hudournik in na nogah potres, se stežka premikamo po sicer ustaljenih poteh. Kimamo molče in s povešenimi glavami gledamo druge matere, ki z veseljem pripovedujejo prve uspehe nekaj mesečnega otroka, ki se jim prav vsak mimoidoči nasmeji. Me smo navajene brezizraznih pogledov, neprijetne tišine, za katero ne prosimo in nemega zmajevanja z glavo, ki pripada temu ali onemu strokovnjaku. Biti mati težko prizadetega otroka ni nekaj, o čemer bi sanjale majhne punce. Prav tako se ne pojavljamo na plakatih, ki bi si jih izobešali mladi moški in vse to ne zavoljo zunanjosti, pač pa dejstva, da takega paketa, res ni med brkatimi željami. Letos sta se z možem pohecala moja prijatelja. Jaz sem ga za Ime leta 2015 okronala sama, ko sem morala izbrati nekoga za svojo izjavo, letos sta ga po moško in kmalu po uradnem delu izbrala prav omenjena. Vsak zase. Ne da bi sploh vedela. In to ne zavoljo posebne drugorojenke, pač pa za herojsko prenašanje rogate ženske, vztrajno hojo ob drvečih nogah, predvsem pa, ker je očitno meni kos le on. Na poti domov sem ga potolažila, da tako nadobudno vztrajna ženska, z neštetimi idejami ne more biti vzporedno še milo prizanesljiva. Sploh, če to ni v njeni naravi. Da pa verjamem, da bi si to želel in morda celo zaslužil.

Če se vrnem v leto, ko smo štiri matere bile izbrane za ime meseca marca, potem moram zapisati, da se spominjam moškega, ki je bil eden tistih, ki so nam našo marčevsko zmago srčno privoščili. Rekel je, da si sicer naši športniki, ki nizajo veliko zmag, zaslužijo njegov dodatni glas, vendar lahko svojo profesionalno pot vržejo v kot, ko tako začutijo ali želijo. Posebne matere, pa tega, četudi bi zaradi utrujenosti želele, preprosto ne morejo. Še več, s športno zagrizenostjo skrbijo za svojega otroka in neomajno kondicijo tečejo naprej. Jaz pa dodajam, da bi si morale sleherni dan pripeti naziv Ime lastnega življenja tudi zato, ker vztrajamo takrat, ko bi ves svet že davno odnehal.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Ker si želim, da sebi rečete, da ste ime svojega življenja, vam skupaj z RevolverHeart podarjam prav posebno majico. Ko vam pod nogami preti nevarnost si rečite: ITS ALL GOOD BABY. Z močjo profesionalnih športnikov, dvignite roke. Žrebamo v četrtek zvečer.

15750151_10156142395127588_2003009740_n

46 komentarjev na prispevek “Postani ime leta tudi ti”

  1. Roke gor! Če jih same ne bomo dvignile, jih me bo nihče namesto nas! In bravo za vse posebne mame, ne glede na to katera posebnost jih je naredila posebne! Moj poklon!

  2. Dvigam roko tudi jaz ;). In hvala za še en krasen zapis, Petra. Je kot eden tistih spodbudnih plakatov, ki te dviga na maratonu življenja.

  3. It’s all gOoD bABy 💕 DviGnEm rOKo tuDi jAz ViSoko v ZrAk🙆🏻…kEr vEdNo za DezJem☂️
    POsiJe sOncE 🌞 ❤

  4. Itak, da sem zamudila in opazila šele izžrebanko.
    Vrhunska je.
    Na ime leta. Tega, ki se poslavlja in tistega, ki prihaja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI