foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Najlepše je gledati ljubezen mojih otrok. Medtem, ko se prva in zadnji več kot enkrat na dan sporečeta in se cufata za igračo – eno in edino – ker drugih ne premoremo, se k Sofii sklanjata z nerodno nežnostjo. Lev jo blagodejno poboža in ji zakliče, da jo ima rad. Nemara zato tako pogosto, da sama tega ne bi pozabila. In brezpogojna ljubezen je očitno mogoča le do teh mladičev, saj mi sicer le tista druga beseda na črko L do odraslih oseb v mojem življenju ponuja stezo, na kateri je moja čemernost, tlakovana z nenehnimi pričakovanji, negodovanje s hormonskimi (tako se samo izgovarjam) nihanji in tlačenji v druge zakoreninjene modelčke.
Moja krila rastejo skozi leta. Nisem se rodila kot krilati letalec, še manj si kupila pomagala na stojnicah večjih prestolnic, kjer sem nehote iskala srečo. Poganjala so mi namreč zelo počasi. Za moj okus celo prepočasi. Saj veš, da sem pred desetletjem s svojimi krili morala objeti tebe. Tako narahlo, da te nadomestki perjanice z brusnim papirjem ne bi poškodovali. Priznam, da sem luči, ki so bolščale v tvoje narahlo priprte veke celo nekoliko zatemnila. Ampak svoje biti nisem spreminjala, niti narahlo predrugačila, temveč so jo nekoliko oklestile tiste situacije, ki jim morda ponovno ne bi bila več kos. Ogenj v svojem srcu sem prižgala sama. Ti si pridržal le vžigalice, dodal liste na katerih so tvoje pesmi, ki vsebujejo nekaj moje kože in s tem dvignil temperaturo, medtem pa sem sama začela spoznavati, da bo ogenj gorel le in samo, če se bom zaljubljala sama. V dan, ki je pred menoj, knjigo, ki jo držim v rokah in pogled skozi okno, ki me ni pustil ravnodušno. Ne želim, da se moje življenje odvrti, kot en dolg trenutek brez čutenja ali brez navihanih epizod stkanih skozi pleteno okrasje lastne rdeče niti. Upiram se slehernemu trenutku, ki mi lažno ponuja prehod na jutri, ker bo takrat bojda vse bolje. Plašnice trgam s sebe, ker sem pripravljena celo oslepeti. Ko sediš poleg mene, ker se čez mizo zavoljo preglasne glasbe ne slišiva ti priznam, da se danes v najini dvojini počutim lahkotneje. Pravzaprav se imam lepo. Saj me že poznaš, da izpljunem na glas vse potrebno, kar me tišči, ko mi je mučno presedanje, kadar negotovo čakam na ponovno besedo ali dve, ker mi tihota pritiska na vrat. Zadnje čase sem celo tako suverena, da morebitni mračni prihodnosti pogledam celo v gobec, medtem, ko suvereno stojim v blatu.
Krila sem ponovno razširila, ker je objem ostal na tebi, kot večni odtis. Se pretegnila na vse strani z zavedanjem, da se bodo nemara še razširile. Morda celo v negotovost a z varnim občutenjem v srcu. Ko se je razplamtel ogenj v prsih, sem ponovno privila tisti nazobčan gumb na stari petrolejki, ti podala sončna očala, da se privadiš, sama pa mirno vzdihnila svež zrak.

Naprošam le, naj mi tvoja ljubezen pusti prostor za moj prostor. Saj veš, da se zvečer, ko ležem v posteljo, obrnem na levi bok,  desno nogo  pokrčim k sebi in z lastnim stopalom  vedno dotaknem tvojega.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

1 thought on “Potrebujem prostor za svoj prostor”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI