Z okusom grenke jutranje kave sedim pred računalnikom in želim tebi, ne komurkoli drugemu, približati Dorino zgodbo. Tebi, ki se ta hip potapljaš v romantično ljubezen. Tebi, ki vanjo sploh ne verjameš. Tebi, ki si okusila sajasto moč pogubne ljubezni in tebi, ki želiš, da noben moški na tem svetu ne bi pogoltnil nobene ženske več.
Dora je samozavestna ženska. Ni domišljijski piš vetra, še manj lik pozabljene ženske. Je opozorilo vsem, ki prihajamo za njo. Mlajšim, ki pogube ne poznajo in starejšim, ki so kukajoč iz varnega zavetja zakonskega pristana prepričane, da ni moškega na svetu, ki bi jih le z enim mimohodom zmogel uročiti. Pa se dogaja tudi to.
Priznam, da sem bila prizadeta že ob Milevi Einstein, o kateri je pisala Slavenka Drakulić, saj bi najraje stekla k njej, jo stresla za ramena, v roke potisnila nekaj novčičev in jo prosila, da se osvobodi. Od prebrane knjige naprej mi lahko Einsteina kujejo v ozvezdja, ki še niso niti odkrita, pa bom pogledala proč. Ob pogledu na žensko, ki jo (ne)načrtno uničuje (beri: izsesava) moški, se v meni prebudi speča moč pražensk, ki so kadarkoli obstajale na tej obli in skupaj z njimi bi z enim samim zamahom želela odstraniti trpljenje, ki ne bi smelo obstajati.
Že vidim, kako kažete s prstom nanjo, ki bi se lahko umaknila. Naredila tej noriji konec. Se zavzela zase. Se zavzela za svoje otroke. Zbežala in zaživela znova.
Tega ni naredila ne ona, ne Dora. Ženska brez otrok. Ponižala se je do te mere, da ni zmogla niti ubežati. V zanko so jo ujele hladne štiri stene psihiatrične bolnišnice in nikoli, nikoli več, ni bila ona!
Lastno pogubno zgodbo je zmogla gledati iz distance, vendar zase ni zmogla več narediti prav veliko. Še tako z ljubeznijo obarvana čustva zamračijo um. Omrtvičijo še zadnje prgišče živalskega gona po preživetju.
Bivše žene, ljubice in ostale sestre dobijo isti pred- ali podznak. Tudi prijateljice z isto usodo, kot jih je sama dojemala Frido Kahlo, ki prav tako ni mogla imeti otrok.
“S Frido sva bili istih let, imeli sva umetniško kariero in obe sva živeli z znanima slikarjema, starejšima od sebe. Poleg tega naju je povezovalo še nekaj: ne ona ne jaz nisva mogli imeti otrok. Ona jih je poskušala imeti, vendar so iz njene maternice, tako kot na sliki Bošnišnica Henryja Forda, prihajali samo krvavi kosi posteljice. Njena maternica ni hotela poroditi otroka ne glede na to, kolikokrat je Frida poskušala, tudi za ceno svojega življenja. Frida je lahko rojevala samo slike. Jaz pa niti otrok, niti fotografij, niti slik. Picasso je menil, da nisva pravi ženski, ker ženska, ki ni mati, niti ženska ni.“
In slednjo misel mantra ves svet. Nisi ženska, če nisi mati. Ne morem te spoštovati in ljubiti, kot bi hotela ti, če mi ne podariš otroka. Zviška jo gledajo tudi preostale ženske, ki ob tem mirno božajo glave svojih potomcev.
Prave sotrpinke opozarjajo predvsem takrat, ko kremplji zveri še niso povsem zdrobili drobovja ujetnici. Prigovarjajo ji takole:
“Gospodična, gospodična, ne hodite tja! On ni dober človek, poznam ga. Samo poglejte, kaj je naredil iz mene, beračico, norico, izgubljeno starko. Mar mislite, da bo z vami kaj drugače? Zakaj tako mislite? Vem, samo zato, ker ste mladi. Verjemite mi, našel bo še mlajšo, on živi od nas, žensk, z nami se hrani!“
Tak moški je poln čarov. Ljudje ga imajo radi. Je uspešen. Tako vsaj pravijo drugi in tako verjame sam. Vzpodbuja njene talente in jo hvali. Bodri jo, ker to potrebuje predvsem sam. Da se lahko baha, kako ji pomaga, verjame vanjo in ji želi, da uspe. A že ob prvih sramežljivih popkih, ki obljubljajo razcvet, ji postriže krila in jo kot žensko kaj hitro izrabi:
Po sedmih letih nenehnega boja z njim sem bila izčrpana. Od mene je ostala krpa, s katero je brisal tla. Pozneje, veliko let pozneje, sem spoznala, da niti sama sebe nisem jemala resno, da se nisem dovolj posvečala umetnosti, sicer ne bi pokleknila in se mu popolnoma vdala. To je bila moja prva napaka. Druga je bila ta, da sem si želela partnerstvo, ne pa samo ljubezensko razmerje, in sem verjela, da je to mogoče.
Bi bilo še enkrat kaj drugače? Bi prihodnjič stopila pravi čas en velik in strumen korak nazaj? Morda, morda pa tudi ne. Veliko lažje se je poigravati z usodami drugih, ki jih sam ne živiš.
Tudi zato si ob Picassovih slikah ne morem več pomagati, da ne bi slišala tistega, kar so ne le na obronkih lastnih src okušali njemu najbližji:
“bil je surov in nasilen, zanemarjal je bližnje, svoje otroke in prijatelje. Prenašanje grobosti in ponižanja je bila cena za njegovo naklonjenost. On sam ni zaradi nikogar trpel. Bil je togoten, vendar ni resnično trpel, tega ni zmožen.“
In ob njegovi smrti njene misli:
“Zapustil si nas. Če bi mi kdo rekel, da bo ta dan tako navaden, in da bom, ko bom slišala to novico, stala pri oknu in se ne bo nič, prav nič okrog mene spremenilo, bi pobesnela. Zdaj ne čutim ničesar razen rahle melanholije. Utrujena sem. Postala sem ravnodušna starka. Dobro, da me nisi videl take, zgrbljene in sive, skope do sebe in drugih. Ne bi me prepoznal.“
Zatorej mladim ženskam prerada rečem naj preberejo Milevino teorijo žalosti in Dorino sposobnost ljubiti pošast s človeškim telesom in bikovo glavo, ki jo je z njenim privoljenjem ugonobila. Da bi zmogle prepoznati ljubezen, ki dopolnjuje in tisto, ki iz nje izsuši vse, na koncu tisto malo, kar nekoč pokončno žensko še drži pri življenju samem.
Knjiga Dora in Minotaver naj bo doma povsod, kjer mlada dekleta postajajo mlajše ženske. Podarjam jo naprej v želji, da nikoli, res nikoli več, ne bi noben moški izsesal iz ženske vse to, kar jo privede do cunje, s katero briše lastna tla. V komentar na FB strani Zavoda 13 – klik ali Instagram profil greinerjevapetra tukaj, dvigni svojo pogumno roko, ki tega ne dopušča in počakaj do 4. februarja 2022.
