foto: osebni arhiv

Pred leti sva bila povabljena na dogodek, kjer sem se odločila, da stopim do njega in mu preprosto izpovem navdušenje in spoštovanje, ki ga gojim. Ker mi je ušel, sem pristala v njegovi pisarni z enim od naših posebnih očetov kasneje, ko smo samo dva tedna pred koncertom Trinajstka bili prepričani, da ga zaradi pomanjkanja sredstev pač ne bomo mogli izvesti.  Rešil nas je iz zagate in nam pomagal tudi leto kasneje. Iz mnogih razlogov, ne le iz omenjenega smo mu podarili nagrado Srce navdiha, saj on ni le poosebljen navdih, uspešen in svojevrsten direktor uspešnega podjetja MIKRO+POLO, temveč živi svobodno in iskreno življenje, o katerem mnogi le sanjamo.

 

 

Marko, poznamo te kot nekoliko drugačnega, da ne rečem svojeglavega direktorja sila uspešnega podjetja Mikro+Polo, ampak mene zanima, kdo je Marko, ki zvečer počiva v varnem zavetju svojega doma?
Marko je čisto normalen fant (če verjameš) oziroma moški, ki se približuje zrelim petdesetim letom svojega življenja. Krvav pod kožo, kot vsi ostali. Mogoče bolj čustven in občutljiv, zagotovo pa zelo življenjsko radoveden, empatičen, na srečo in dobri vzgoji v zahvalo tudi kar precej inteligenten. Vesolju hvaležen za vse, kar sem in tudi tisto, kar nisem, saj me ta miks nepopolnosti dela takšnega, kot sem. Ne bi želel biti nič drugega in nič drugačen. No, včasih se pošalim, da bi, če bi že kaj spremenil na sebi, spremenil to, da so mi poleg žensk všeč tudi moški. Takrat bi bilo moje življenje verjetno precej lažje; ampak potem ne bi bil to, kar sem. Prepričan sem namreč, da me je ravno nagnjenost k obema spoloma pripeljala tako daleč; da sledim svojim sanjam in grem svojo pot. Drugače pa je Marko, ko zvečer počiva v varnem zavetju svojega doma poleti gol, pozimi pa v spodnjicah. Velikokrat zvečer za klavirjem, saj je igranje inštrumenta najboljši način za pobeg vase, v svet brez težav in skrbi. In da ne pozabim – Marko je večen romantik, je nekdo, ki ima najraje sebe; točno takšnega, kot je. Saj veš, če nimaš rad sebe, ne moreš imeti rad ostalih.

 

foto: osebni arhiv

Na pol ugibam, da si bil že vse življenje nekoliko drugačen, zato je tudi vodenje podjetja verjetno v smeri, ko ste revolucionarni na področju: psi na delovnem mestu, dopust čez vse leto, samo delo je treba opraviti, nedavno ste na sprehod peljali pisarniške rastline. Si se za take ideje odpiral počasi in zmerno in je drznost rasla z lastnim razvojem?
Res sem bil drugačen, ampak kaj nismo čisto vsi drugačni? Ko gledam nazaj na svoje življenje opažam, da sem, tako kot večina otrok, tudi sam želel ugajati drugim. Tako v šoli, kot doma. Če si delal stvari, ki so jih (in na način, kot so jih) pričakovali drugi, si bil pohvaljen. In če si delal stvari po svoje, si bil velikokrat grajan. Ker so me v puberteti začeli zanimati tudi fantje, sem v sebi bil velike bitke. Kako slediti sebi in vseeno ugajati drugim? Kmalu sem ugotovil, da to ne bo možno. Takrat se je verjetno v moji glavi zgodil največji premik: ugajaj sebi, ostalim očitno ne boš mogel. Vendar je bilo to takratno uporništvo usmerjeno najbolj v spolnost in ne v vse pore mojega življenja. A ko se človek enkrat upre ugotovi, da se lahko upre večkrat. Ko sem postal direktor, sem seveda hodil v službo v obleki in kravati, saj se od direktorja to pričakuje. Spominjam se, da sva bila na začetku moje direktorske kariere z Matejo (bivšo ženo in članico glasbene zasedbe Power Dancers) povabljena, da odpleševa poročni valček na poročnem sejmu. Nekdo me je opazil in od takratnega lastnika našega podjetja sem dobil jezikovo župo, da se za direktorja ne spodobi, da na odru nastopa in pleše. Seveda sem se uprl. Kdo ima pravico določati, kaj bom počel v mojem zasebnem življenju; v mojem prostem času? Počasi so obleko in kravato zamenjale raztrgane kavbojke in majčke, usnjene čevlje pa udobne superge. Rekel sem si: bodi ti, ne igraj nekoga drugega. Direktor je zgolj delovno mesto in ne opisuje osebnosti. Skratka, v poznih tridesetih letih svojega življenja sem se odločil, da se požvižgam na ustaljena pravila in norme ter začel delati čisto po svoje. Več kot štirideset krat sem obiskal tattoo studio in pod iglo preživel več kot 110 ur. Od ene znanih tujih bank v Sloveniji sem dobil celo zavrnitev, ko smo iskali posojilo za podjetje; tako potetoviran direktor pa res ne more biti sposoben… Priznam, da me danes vsi takšni dogodki neizmerno zabavajo, saj kažejo zavrtost oseb na drugi strani. In da odgovorim še na vprašanje; res je, za vse nore ideje sem se odpiral počasi in drznost raste tako z lastnim razvojem kot s potrditvijo odprto mislečih, da smo na pravi poti.

 

foto: osebni arhiv

Opažam, da imamo poplavo coach gurujev, vsi bi prodajali uspešne ideje, v čemer je veliko govorjenja in premalo akcije.  Vem, da ne težiš k vedno višjim številkam, ampak k zadovoljstvu. Lastnem in pri zaposlenih. Kakšna je tvoja motivacija pri delu? Kje so tvoji izviri odličnih, da ne rečem kar norih idej?
Ko sem pri dvaintridesetih letih prevzel krmilo MIKRO+POLO sem bil seveda »malinovec« na področju vodenja podjetja. Res sem že 5 let vodil oddelek s približno 15 zaposlenimi, a celo podjetje? Uf… Na srečo nisem natančno vedel, kaj pomeni biti direktor in kaj me čaka. Prejšnji direktor je vladal s strahospoštovanjem in podjetje uspešno vodil; zato sem seveda o vodenju imel enake predstave. Vodenje s pozicije moči. A ko sem v prvih mesecih dobil kar nekaj odpovedi sodelavcev, sem se zamislil in bil neizmerno žalosten. Zakaj me ljudje zapuščajo? To sem razumel kot osebni poraz. Ugotovil sem, da direktor Marko in Marko nista dve isti osebi, čeprav bi morali biti. Tudi kot direktor sem začenjal postajati jaz, takšen, kot sem. Vzdušje v podjetju se je začelo počasi spreminjati, ljudje so se začeli spreminjati, odhajati so začeli tisti, ki niso več pasali v našo kulturo in prihajati tisti, s katerimi smo takoj začutili medsebojno kemijo. Želel sem, da se na delovnem mestu vsi dobro počutimo, da postanemo nekakšna družina; se medsebojno podpiramo in si pomagamo ter se popolnoma sprejemamo, čeprav je vsak od nas čisto drugačen. Na prvo mesto sem postavil zadovoljstvo in ne dobička; le ta pride sam po sebi, če smo ljudje srečni in zadovoljni. In mene motivirata sreča, zadovoljstvo. Motivirajo me sodelavci, ki z nasmehom na obrazu zjutraj prihajajo v službo, ki nadaljujejo z zasebnim pogovorom, tudi ko na vratih zagledajo direktorja. Sodelavci, ki so vir inovacij, tudi če za to ni predvidene nagrade. In sodelavci so na koncu tudi vir norih idej. Saj veš, če imajo norega direktorja, si upajo na plan z norimi idejami. Krono našim odnosom da vsakoletna tematska novoletna zabava, na kateri se zberemo skoraj vsi zaposleni, vedno našemljeni tematiki primerno, priprave nanjo pa potekajo podobno kot na operni ples na Dunaju. Letošnja tema: The Great Gatsby .

 

foto: Marko Podgornik

Brezposelnost je še vedno visoka, v praksi se še vedno kaže, da ljudje, ko jim ponudiš delo in zaslužek raje sedijo doma, kot bi se morali dvigniti iz cone udobja. Tvoje podjetje na trgu velja, kot tisto, kjer bi si pravzaprav vsi želeli delati. Ampak kakšne so tvoje izkušnje? Drži, da vse izhaja iz nas samih? Se na tvojih vratih pojavljajo ljudje, ki bi radi imeli službo, delali pa ne?
Nikdar ne želim soditi, ali so bili prejšnji časi boljši ali slabši. V vsakem primeru je v socializmu zate poskrbela družba in zdi se mi, da danes še kar veliko ljudi doma čaka, da bo nekdo prišel po njih in jim ponudil dobro plačano delo. Takrat ni bilo potrebno biti proaktiven. Če si bil, so te pohodili. Danes pa je ravno obratno in pasivni se čudijo in jamrajo, kako se jim nič ne zgodi. Ljudje se premalo zavedajo, da so za vse, kar se jim dogaja, odgovorni čisto sami in za svojo nesrečo krivijo druge. Res je, da vzgoja pusti veliko posledic, a odločitev je vedno na nas. Sam nisem pretiran športnik, starša sta mi celo otroštvo govorila, da sem neroden. In seveda sem neroden tudi bil. Dokler se nisem odločil, da ne bom več neroden. Vse je v glavi. Zadnjič sem prebral zelo dober zapis: kdor išče zunaj sebe, sanja; kdor išče znotraj, se prebudi.

Prejšnji teden smo imeli zunanjo presojo za ohranitev certifikata kakovosti ISO 9001. Presojevalec, ki nam prihaja že leta, mi je na sestanku pojasnil, da še danes ne razume našega podjetja. Ne razume, kako lahko podjetje, ki navzven deluje v tako resni panogi, kot so laboratoriji, eksaktne meritve itd., navznoter deluje tako sproščeno, tako drugačno. Seveda je njegov komentar bil mišljen pozitivno in ugotovila sva, da je to možno samo takrat, ko smo vsi takšni, kot smo in se ne napravljamo oziroma igramo v teatru. Velikokrat imajo tisti, ki poslušajo kakšne ugodnosti nudimo zaposlenim, o nas napačno predstavo. Da se mi samo zabavamo, delamo pa bore malo. In seveda se kdo tako misleč pojavi tudi na naših vratih. A na srečo je še vedno veliko tistih, ki se zavedajo, da takih služb ni in, kot je napisal eden od zaposlitvenih kandidatov: dobiti službo v MIKRO+POLO je podobno, kot zadeti sedmico na lotu. Temu primerno se zaposleni tudi obnašamo; zavedamo se, da samo s trdim delom in pripadnostjo še naprej ohranjamo naše podjetje v kondiciji, ki nam vse te bonitete omogoča.

 

foto: Doris Markač

V najinem mestu smo zelo navajeni jamrati, da rečem po domače ‘šimfati’, nevoščljivi smo, ko nekdo uživa, za njegovo delo in odrekanja pa smo slepi. Imamo pa mnogi odličnih podjetij, veliko posameznikov, ki spreminjajo svet, odlične dogodke, ki mestu ne pusti spati. Si za tako miselnost postal slep ali se te sploh več ne dotakne? Imaš za mesto samo kakšen dober nasvet?
Seveda je najlažje jamrati, saj s tem potrdimo čredno pripadnost in iščemo izgovor za lastne neuspehe v stilu: ah, saj tudi Jožeta žena vara, ne samo mene; saj ima tudi Štefan slabo službo, nimam je samo jaz; saj tudi Kraljevi ne morejo na morje, ne samo mi… In tako naprej. In nevoščljivi smo, ker so za uspeh drugih krivi tretji: lahko njemu, ki posluje z državo; lahko njemu, ki dela z zdravstvom, tam je denar.

Ljudje se mi največkrat čudijo, ker ne jamram in ne obrekujem. Mene drugi enostavno ne zanimajo. Velikokrat se pošalim, da imam sam s seboj dovolj dela. Na začetku sem bil zelo občutljiv za neprimerne oziroma nevoščljive komentarje. A s časom dobi človek trdo kožo in v bistvu ugotovi, da nevoščljivosti ne bo nikdar konec. In ko nekdo več nima neumnega komentarja, s katerim bi dokazal, da nisem uspešen, ampak so za mojo uspešnost krivi drugi, takrat se pojavi še bolj neumen komentar v stilu: raje delam za malo denarja, kot pa da delam za pedra. Tako sem danes za tako miselnost slep in se me več ne dotakne. Kolegica mi je enkrat rekla: ne sekiraj se, ker ne boš nikdar mogel naliti dveh litrov v litrsko steklenico (ko sem še hotel koga razsvetliti).

Če me vprašaš za nasvet; ne počutim se poklicanega, da bi komurkoli dal kakšnega, a tokrat bom enega vseeno dal, zapakiranega v lastni zgodbi. Sam sem vedno želel biti boljši od samega sebe; vsak naslednji dan je moral biti boljši od prejšnjega. In nikdar se nisem vprašal, kaj bom zato dobil. Jasno mi je bilo, da bom zato dobil boljšega Marka, bolj pametnega, bolj modrega, z več življenjskimi izkušnjami in z več znanja. To je bilo moje plačilo za biti boljši, narediti nekaj bolje. Danes pa je prvo vprašanje: koliko plačaš. Ljudje se ne zavedamo, da mora biti plačilo posledica in ne vzrok. Toplo priporočam branje mojega bloga »kdo da prvi« – link.

 

foto: Tibor Golob

Poznamo te kot človeka, ki pomaga sočloveku, že drugo leto zapored si podprl koncert našega zavoda. Z veseljem smo ti podelili našo nagrado Srce navdiha. Kakšna je tvoja misel za vse tiste, ki mencajo na mestu. se obremenjujejo, kaj bodo drugi rekli? Tarnajo nad lastno usodo in čakajo, da se bodo spremenili vsi okrog njega in ne on sam. In navsezadnje, kaj lastnega ponujaš za prodajo, kar pa gre v celoti v roke društva Upornik?
Umrli bomo enkrat, do takrat pa bomo vsak dan živeli. Kako, je popolnoma v naših rokah. Ali tako, kot pričakujejo drugi ali tako, kot pričakujemo sami. Vsi izgovori so na koncu samo izgovori. Spreminjamo lahko samo sebe; drugih ne bomo mogli nikdar. Tudi moja odločitev je bila – ali bom sprejel, da me ogromno ljudi enostavno ne mara oziroma mi je nevoščljivih, ker potujem širom sveta ali bom zaradi tega, da bom ugajal drugim, pač hodil na morje samo k sosedom. Moja odločitev je bila – ali bom živel skrivno življenje s svojim fantom in ugajal drugim ali bom istospolno ljubezen delil na družabnih omrežjih, tako kot to delijo heteroseksualni pari in zato deležen kritik. Ko se bo moje življenje približevalo koncu in se bom ozrl nazaj si želim, da bom na svoje življenje gledal z nasmeškom, s sladkobo. Da bom ponosen nase in predvsem na to, da sem si pustil biti jaz, zvest samemu sebi in da sem bil srečen. In prava umetnost je biti srečen s tem, kar imaš in to takšen, kot si. Jaz sem zelo srečna oseba. In to gre večini še najbolj »v nos«…

Ko me je zajela kriza srednjih let (na začetku štiridesetih) in ko se je ta kriza ob pogledu na moje telo v ogledalo še poglobila, sem se odločil za radikalno spremembo; izklesano telo. No, počasi mi uspeva, da bom blizu cilja. Zato sem se letos na povabilo enega najboljših slovenskih fotografov, Tiborja Goloba, odločil, da se slečem. Da fotografije ne bodo ostale v predalu pa sem moral idejo fotografiranja razvijati malo dlje in prišel do odločitve, da napravim koledar. Ker sem sam vedno bil upornik (direktor bo pokazal zadnjico!?), ker v našem mestu pravih upornikov (to so tisti z razlogom) primanjkuje in ker nenazadnje z enim od pravih – Borisom Krabonjo – že dlje časa sodelujeva, sem se odločil, da bo koledar dobrodelen, izkupiček od prodaje bo namenjen društvu UP-ornik. Vzgojen sem bil namreč v osebo, ki se ravna po reku: če ti gre boljše od drugih, ne postavi višje ograje, ampak daljšo mizo. In zato vedno postavljam daljšo mizo, saj je srečo treba deliti. Zato vabim vse, da na moji Facebook strani – klik, oddate naročilo oziroma izveste več o koledarju.

 

 

 

info:
MIKRO+POLO
FB stran
najbolj zabaven služben TW profil
Marko Podgornik FB

 

 

2 komentarjev na prispevek “Požvižga se na ustaljena pravila”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI