foto: Sami Rahim

S Crohnovo boleznijo (CB), eno izmed 2 oblik kronične vnetne črevesne bolezni (KVČB), sem se prvič srečal kot študent na medicinski fakulteti. Ko sem se učil za izpit iz patologije. Zdela se mi ena bolj groznih bolezni. Da imaš steno črevesa tako spremenjeno, tako deformirano! Bogi pacienti, sem si mislil…
Ne spomnim se več, ali je bilo malo pred ali malo po diplomi, ko mi je mama, specialistka radiologije, z UZ pregledala trebušno votlino. Zaradi nekih manjših težav. Že iz njenega zaskrbljenega pogleda sem razbral, da ji nekaj v mojem trebuhu ni všeč. Imel sem zadebeljeno sluznico končnega dela tankega črevesa. Področje, kjer se CB najpogosteje pojavi. Kolonoskopija je potrdila najine strahove – fasal sem Crohna! Vendar je bila bolezen v začetni, milejši obliki – nekaj razjed pač. Dobil sem lokalno delujoče zdravilo (kortikosteroide). Rečeno mi je bilo, da je vzrok bolezni načeloma neznan, da je verjetno avtoimuna (obrambni mehanizem napade lastne celice) in da zaužita hrana ter pijača ne vplivata na potek bolezni. To, kar sem se itak učil na faksu. Sam se nisem kaj dosti poglobil v podrobnosti, jedel in pil sem vse kot do tedaj in pridno jemal zdravila. Ko mi jih je zmanjkalo, sem si jih kot doktor dentalne medicine napisal na lasten recept. Večjih težav nisem imel, včasih sem bil nekaj dni zaporedoma malo bolj napihnjen, ampak lahko sem normalno živel. (Krvavih) drisk, pogostega odvajanja blata in močnih bolečin v trebuhu na srečo nisem nikoli imel.
Tako je minilo nekaj let, zadevo sem rahlo zanemaril, saj poznate tisto o kovačevi kobili, ne? No, po nekaj letih so se mi pojavile bolečine v mišicah in sklepih neznanega izvora. Zdravniki so pomislili, da so težave povezane s CB. Ponovno so me pregledali, CB je rahlo napredovala, stena črevesa je bila vneta in zadebeljena, vendar se vnetje ni razširilo niti gor po tankem črevesu v požiralnik, niti dol v debelo črevo. Vseeno sem dobil močnejša zdravila (Imuran), ki pa jih nisem dobro prenašal. Ker prebavnih težav nisem imel in ker sem mišične bolečine ublažil z drugimi zdravili, nisem proti CB jemal ničesar.
Pred leti sem se odločil, da grem še malo k alternativi in sem šel na bioresonanco. Kot klasično izobražen zobozdravnik sem do tedaj zviška gledal na vse, kar ni bilo po (zobo)zdravstveni doktrini. Zdaj pa sem pokukal v drugačen svet, kjer prevladujejo homeopatska zdravila, kjer se dosti dá na tradicionalno medicino, kjer se težave in bolezni zdravijo z bioresosanco in kjer se srebrne (amalgamske) zalivke štejejo za zelo strupene. Na stvari sem nehal gledati strogo znanstveno in nekatere stvari so se mi naenkrat zazdele čisto logične – da je seveda važno, kaj poješ in popiješ, če pa hrana in njeni produkti neprestano potekajo skozi črevo, torej tudi ob vnetnem tkivu.
Na bioresosanci je torej bilo ugotovljeno, da slabo prenašam živalsko mleko in pšenico ter da sem poln kandide in drugih glivic (te naj bi bile po neki novejši teoriji tudi vzrok za nastanek CB). Nekaj časa sem se stroko držal diete brez mlečnih izdelkov in pšenice ter hodil na terapije. Po krajšem upiranju se mi je pri dieti pridružila tudi žena, ki sicer nima težav s prebavili, a se je vseeno odločila, da vsaj malo spremeni svoj način prehranjevanja. To seveda ne pomeni, da sva poslala vegetarijanca, vegana ali celo presnojedca. Izogibati sva se pač začela živilom, ki če že niso škodljiva, pa vsaj niso zdrava ali niso nujno potrebna. Sem prištevava bela živila (nekateri jih imenujejo celo bela smrt), torej mleko živalskega izvora, belo moko in sladkor. Prav tako skušava jesti čim manj konzervirane hrane in predelanih mesnin. Kruh večinoma peče žena iz (domače) pirine moke, namesto mlečnih izdelkov večinoma jeva rastlinske nadomestke (po možnosti ne iz soje), zelenjavo in sadje nama vozi kmet z lastnih njiv, žitarice kupujeva iz domače, ekološke pridelave… Le za boj s kandido še nisem zbral moči in poguma, saj vem, da ne bi vzdržal nekaj mesecev čisto brez sladkarij.
Ne morem sicer reči, da sem bil kot prerojen, vendar sem se počutil dobro in prvič v življenju sem se začel resneje ukvarjati z aerobnim športom – začel sem teči. Počasi, najprej nekaj kilometrov, nato 5, 10… Prišel sem do pol-maratona. Kasneje se je izkazalo, da že s kar konkretno gmoto zadebeljene in vnete sluznice končnega dela tankega črevesa, slepega črevesa in slepiča. Težav pri teku nisem imel, le včasih sem ga moral prekiniti ali predčasno zaključiti zaradi velike potrebe. Ampak kolikor mi je znano, imajo težave s tem tudi tekači z zdravimi prebavili.
Približno 2 leti nazaj pa sem začel v trebuhu čutiti vedno hujše tiščanje. Ko sem bil zaprt in tudi potem, ko sem se čisto izpraznil. Končno sem začel razmišljati, da bi bil že čas za kontrolo pri gastroenterologu, ko me je telo prehitelo. Prehod skozi vneti del črevesa je postal preozek, prišlo je do delnega ileusa (zapore črevesa), ostanki hrane pa niso šli navzdol, ampak navzgor (moj svak bi rekel, da sem vun jedo). V bolnici so me priključili na cevke in me z infuzijami ter koktejlom antibiotikov toliko porihtali, da sem lahko bil pri porodu najinega tretjega.
Da sem lahko prisostvoval porodu drugega sina, mi je ogromno pomenilo, zelo veliko je pomenilo tudi moji ženi. V pomoč sem ji bil še dober mesec dni, nato pa so me poklicali na operacijo. Ponovna kolonoskopija je pokazala, da je črevo preveč prizadeto, da bi se ga dalo pozdraviti z zdravili. Še danes in še dolgo bom hvaležen mlademu kirurgu, ki mi je z minimalno invazivno metodo (laparoskopsko) odstranil 30 cm tankega in slepega črevesa ter slepič. Dan po operaciji sem že bil na nogah, lahko sem že jedel juho, čez teden dni sem lahko šel domov. Ta kirurg je medtem že šel delat – kako tipično – čez mejo v Avstrijo. Verjetno je bil prisiljen iti v tujino, da lahko dela pod normalnimi pogoji in zasluži sorazmerno svojemu znanju in sposobnostim…
Kasneje mi je komisija odobrila biološka zdravila in tako se zdaj vsaka 2 tedna fiksam – v stegno si vbrizgam protitelesa proti vnetnim faktorjem. Kot je pokazal zadnji, že peti endoskopski pregled črevesa, je bila operacija uspešna, črevo se je zaraslo, vnetje pa se je ponovilo v minimalni obliki. Se vam zdi znano? Tokrat sem si obljubil, da bom redno hodil na kontrole…

Tekst iskreno zapisal Gostujoč Svinčnik, ob tem pa podarjamo knjigo 10 – odstotni človek, Alanna Collen. Roke gor pod to fotografijo (klikni tukaj) na FB strani Zavoda 13. Žrebamo v četrtek.

 

1 thought on “Prebava vredna več, kot se zdi”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI