foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Zadnjič se je hči pritoževala nad vsemi težavami, telesnimi preizkušnjami in hormonskimi viharji, ki jih prinaša žensko življenje, čeprav jih sama sploh še ni pričela izkušati. Skorajda bi ji prikimala, pričela z jamrajočo držo nalivati grenčico v skupni lonček, vendar sem z vnemo tistega dne hitela razlagati vse pozitivne lastnosti, ki jih prinaša rojstvo v žensko telo.
Ob mesečnih spremembah spolno dozorele ženske, lahko na videz tehnične zaplete pustimo ob strani, namreč naša maternica zmore donositi vse čudovite ljudi, ki so okrog nas, vštevši z nami samimi. Tam se rojevajo čudovite ideje, kreativne zgodbe, ki jih prepletamo v poslovnem svetu in neverjetna moč takrat, ko na zunaj kaže, da bi pravzaprav morale propasti. Vendar dajmo razčistiti za vse večne čase, da žensko kot takšno ne okrona njeno materinstvo. Nekatere se za lastne otroke ne odločajo, spet drugim omenjena možnost materinstva preprosto ni dana, pa to še ne pomeni, da so te ženske kaj manj ženske, kot preostale s pravljičnim številom otrok, ki kaže na tri prste, hišo z vrtom in oboževanim možem. Predstavnic lepšega spola in ne nujno nežnejšega, prav tako ne definira moški ob njih. Lahko pa jo naredi še lepšo, nariše nasmeh na obraz in ji skozi njene življenjske poti pomaga takrat, ko njenih par rok preprosto ni dovolj. Prostor, ki zasedejo moški so malodane precenjeni. Ne izhajam le iz tega, da nam neuslišane ljubezni puščajo madeže v življenju in nesrečno zaključene ljubezenske zgodbe brazgotine, ki se jih kasneje nikoli prav ne rešimo. Matere bi morale svoje hčere vzgajati v samozavestnem duhu, ki ne bi spominjal na samozadostnost. S svojim življenjem bi morale pričati o iskrenih ljubeznih in kdaj prekiniti odnose, ki vodijo le v prepad. Tu in tam vztrajanje v praznem teku ni rešitev, temveč poguba. Vloge žrtev ni bi smele več obstajati, klobukov strahu si nobena ne bi več smela nadeti in na svoji poti bi klonila le takrat, ko bi bilo vredno. Tako kot par, ki sta si v poznih sedemdesetih preprosto priznala, da po mnogih letih zakona, preprosto nista za skupaj, in s polnimi pljuči sta svobodna oba, nadaljevala svojo (ločeno) pot. Sicer pa si moramo ženske med seboj pihati v jadra. Podpirati tako goreče, kot to počnejo moške neustrašne ekipe, ki žanjejo le zmage. Ločena in odovela, ne smeta sedati v zadnje klopi. Tista, ki je ostala brez službe ali ji prva zaposlitev nikakor ni bila dana, pa bi morala biti podprta s strani prijateljice ali dveh. Ženska žlehtnoba, ki ji ni para, bi se lahko spremenila v zlato in bi tako obogatela slehernica. Nevoščljivost in ogovarjanje, bi moralo biti del ženske družabnosti na sporedu le ob redkih priložnosti, potem pa bi se sokrive morale odločiti, katera bo sfiženo dobronamerno kritiko prenesla na znan naslov. Tako bo graja dobila globji pomen in morebiti bi postajale vse boljše in uspešnejše. Ogledalo ne pokaže vedno rožnatih očal, še manj je iz njega slišati ves čas le hvalnice. Danes je pravzaprav težko biti ženska, ampak z dvignejo glavo, na kateri se zrcali rdeča šminka pa vsemu navkljub lahko dosežemo vse. O tej bojni barvi na ustnicah ne želim razpredati. Prav tako prepričevati tiste, ki vanje ne verjamejo. Talismani imajo okrog vratu različne oblike in verjamem, da vsak kamen, ki ga stisnemo v dlan ponuja skrite moči, ki se le zrcalijo iz naših globočin.
Tako sem hčerki za na konec le zašepetala, da imamo kljub nenehnim hormonskim nihanjem, strijam na telesu in fizični šibkosti, ki kažejo na naporno žensko življenje,  ženske skrite moči, o katerih lahko moški le sanjajo. In teh bi se morale zavedati prav vsak dan.

Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

1 thought on “Pristni duh ženskosti”

  1. Te skrite moči…
    Ravno to si želim, da tudi najina princeska občuti. In je zadovoljna. Preden zaniha… in obstoji. Na tleh ne glede na to, kako visoko je v oblakih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI