foto: iz osebnega albuma

Tomaž Dražumerič in njegova partnerka Nina Mlakar že deset let živita s prav posebnimi člani družine – psi vodniki in po novem tudi psi pomočniki. Nina je njuno zgodbo opisala takole:

Šolanje psov vodnikov je že deset let najino poslanstvo in način življenja, naša družina živi in diha s psi. Najini hčerki sta se praktično rodili v ta “pasji svet” in prav oni sta razlog, zakaj so psi vajeni otrok in jih imajo radi. Pse vodnike za slepe že mnogo let financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, od lani pa so tudi gibalno ovirane osebe upravičene do psa pomočnika, ki ga financira Ministrstvo za delo družino socialne zadeve in enake možnosti. Psička pomočnica Odri je bila prva v Sloveniji izšolana po novem programu za pse pomočnike in že pomaga svoji novi lastnici Sabini. Izšolati psa vodnika ali psa pomočnika ni ravno mačji kašelj, je kar obsežen projekt, saj je delo vsak dan od jutra do večera, tudi ob vikendih in praznikih. A ker počnemo to že toliko let je rutina nekaj utečenega in vsakdanjega. Šolanje psa traja od 8 do 12 mesecev. Želja in namen dela je vedno dobiti uspešen in zadovoljen tandem psa in uporabnika, ki bosta skupaj preživljala res kvaliteten čas. Pes ne samo, da je odličen ”pripomoček”, ki slepega varno vodi po njegovih poteh ali gibalno oviranemu pomaga pri vsakdanjih opravilih, je tudi bližina, je prijateljstvo, je zaupanje in čista ljubezen, ki jo zmore dati le čuteče bitje, kot je pes. Psi pomočniki pomagajo pri vsakdanjih opravilih, prinašajo predmete, pomagajo pri slačenju oblačil, odpiranju predalov, vrat, spremljajo človeka ob invalidskem vozičku… Psi vodniki in psi pomočniki imajo po zakonu dovoljen vstop na vsa javna mesta, torej tudi v trgovino, banko, pošto, zdravstveni dom, restavracije itd.
Ljudje, ki se srečujejo s psi pomočniki in psi vodniki in njihovimi uporabniki imajo ponavadi tri različne reakcije. Neinformirani začudeno gledajo ali pa celo komentirajo, da pes ne sodi na javno mesto. Teh je k sreči vsako leto manj, vendar se še vedno žal zgodi, da takšni ljudje zaradi svoje nepoučenosti povzročajo nepotreben stres invalidom, ki se le trudijo čim bolj normalno opravljati vsakdanja opravila. Drugi ekstrem so ljudje, ki imajo radi pse, ki so ganjeni, ko vidijo psa vodnika ali psa pomočnika med delom in želijo to verbalno ali fizično izraziti, ogovarjajo ali celo božajo psa, vendar se ne zavedajo, da s tem zmotijo koncentracijo psa in s tem lahko poslabšajo kakovost njegovega dela. K sreči je največ tistih, ki so nevtralni, ki sicer tandem opazijo, vendar poskrbijo, da s svojo prisotnostjo ne motijo dela psa in tako omogočajo invalidu svobodo gibanja.
To lahko pripišemo ustrezni poučenosti in informiranosti, zato tudi redno in z veseljem objavljava na socialnih medijih potek šolanja psa, med delom na javnih mestih, da bi ljudem nekako prišlo v kri, da bi se zavedali, da so gibalno ovirani s psi pomočniki in slepi s psi vodniki prisotni v družbi. Da je njihova prisotnost na javnih mestih nekaj normalnega.
Včasih je delo tudi naporno in stresno, ker se venomer prilagajaš in se moraš marsičemu odreči. Ker veš, da slepa ali gibalno ovirana oseba, ki čaka na psa, psa nestrpno pričakuje, si potem vedno želiš, da bi bil ta proces čim hitrejši. Seveda pa je pes živo bitje in ne stroj in vsak ima tudi svoj temperament in karakter, zato včasih ta proces učenja ne gre tako hitro, kot bi si želeli. Vendar, ko po uspešno opravljenih izpitih uporabnik in pes zaživita skupaj in vidiš tisto iskrico sreče, potem veš, da je ves trud poplačan.

 

foto: iz osebnega albuma

Več o psih pomočnikih in psih vodnikih si lahko preberete na:
spletni strani www.pespomocnik.si,
sledite jim lahko tudi na FB strani ali
Instagramu.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI