foto: Doris Markač

Pokliče me mlada mamica, ki bi morala od svojega otroka dvigniti roke. Ne le ena oseba ji pove, da upanja ni in naj situacijo sprejme v luči, ki ni nič kaj svetla. V bistvu utripa s poslednjimi močmi, kot stara žarnica, ki na koncu poči in preprosto neha svetiti.
Nehote me odnese sedem let nazaj, ko sem isto zgodbo poslušala sama. Ko sem se okolici zdela blazna in šele psihologinja me je nedolgo nazaj streznila, ko je rekla, da sem ob njenem prvem prihodu prišla s prepričanjem, da bo Sofia živela, čeprav so njo poklicali iz druge medicinsko strokovne ustanove, da bi ji povedali, da me mora pripraviti na prezgodnji odhod drugorojenke. Razveselila me je, saj sem sama ves čas mislila, da tega sprva v meni ni bilo in očitno tega svoji deklici nisem dala vedeti. Še več, dasiravno sem ji rekla, da se lahko posloviva, sem očitno gluha za besede drugih in slepa ob pogledu na njeno nemočno telo, vanjo preprosto verjela in ona je skupaj z mano verjela vase.
Že res, da je očitno smrti strah vse nas. Da zdravniki raje mahajo z njo zato, da nam lažnega upanja ne bi polagali v razbrazdane dlani. Ker potem bi bilo še slabše. Tolažiti ne znamo več. Danes vem, zakaj sem tudi sama vsem povprek govorila, da bo Sofia umrla, čeprav sem globoko v sebi vedela, da bo živela. Ker sem se bala prihodnjega snidenja, ko otroka ne bo več in jim bom morala govoriti o njenem odhodu. Menila sem, da bo lažje za vse nas. Da je bolje strašiti s smrtjo, čeprav še ni nastopila. Z njo mahati naokrog, da bi ob njenem prihodu bilo že vse nared. Moje in vaše srce. Občutki bi se držali ograje varnosti in besede bi lahko ostajale za zobmi.
Na drugi strani pa se zdi, da nekateri ljudje v življenju pridejo na svet za to, da bi uživali v majhnih rečeh, spet drugi za rep lovijo svoje poslanstvo. Nekatere duše preprosto živijo. Si predstavljate te naše otroke, kako morajo biti srečni, ko preživijo en novi dan, medtem pa sami bentimo nad slabim vremenom, prepočasnim voznikom pred nami ali starostnikom, ki se v predolgi koloni vrine pred nami? Zapravljamo dan in pustimo letu, da odteče v prazno. Ta nemočna bitja, pa ob novem jutru gotovo zavriskajo, ker so se preprosto prebudila. Zbudili v nov dan in niso umrli. Lahko pojedo jutranjo kašo in v vrtcu pacajo po listih. Sofia se smeji vetru in pomirja jo njen, sedaj že dodobra zdelan vijolični copatek.
Poskušam si predstavljati, da bi pred sedmimi leti odšla domov brez upanja. Da bi sedla ob njeno posteljo in čakala smrt. Zaprla bi se v lastni dom in prenehala živeti. Moža bi odrinila daleč proč od sebe in prvemu otroku bi s solzami v očeh govorila o grozoti, ki jo živim. V teater ne bi skočila, ker bi se bala, da me bo otrok zapustil ravno takrat in na vikend le v dvoje, sploh ne bi pomislila. Za tretjega otroka se ne bi odločila. Vedela bi, da moram biti ob nemočnem otroku in tam trepetati. Pa saj so vendar strokovnjaki rekli, da ne bo živeli. Statistika je bila na njihovi strani in njeno slabo srce je bilo v ritmu slabih napovedi. Kako nor moraš biti, da umereš svojo pot? Kako blazen, da sam samcat upaš in verjameš, da bo tvoje že odpisano dete živelo? Nor, da pustiš, da se preprosto zgodi čudež in sem nato čudiš še sam?

V sedmih letih sem napisala nešteto prijazno kritičnih pisem, se sestala z mnogimi strokovnjaki, ki se rokujejo s posebnimi starši in zapisala preveč besed. Vse skupaj le v veri, da matere za mano ne bi okušale grenkobe, ki sem jo sama. Pa je očitno vse zaman. Utrujena sedim in ne morem verjeti, da se materam za menoj dogajajo reči, ki so se tudi meni. Prosim razumite, da si ob otroku, ki se ne bi smel roditi ali v svojem šibkem telesu sploh ne bi smel živeti  želimo le eno: ne oropajte nas UPANJA! Vse dokler ni konec, preprosto ni konec in dokler smrt z grobimi kremplji iz našega naročja ne odtrga z materinsko krvjo prepojenega otroka, vse do takrat še živi. Pustite nas upati, saj je brez tega, vsaka preživeta minuta brezupna.

 

1 thought on “Pustite nam upati”

  1. Zelo globoka.
    Spoštujem. In se čudim moči.
    Ne vem, kako bi se počutila jaz. Lahko si le mislim.
    In upam. Z vami in za vas.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI