foto: Petra Greiner

Giordanijeva Samotnost praštevil me je dodobra povlekla v bralni vrtinec. Poistovetila sem se kot mati posebnega otroka in videla stisko sorojenca, ki je doma morda nisem dodobra zaznala. Še več. Nekako potapkala sem jo z besedami: “Pa saj to je tvoja sestra.” in “Pusti druge, da gledajo.” ter podobno.
Pa ni le tako. To danes vem. Ampak preidimo na raztrgano nebo, ki se mi je med branjem zataknilo. Ne znam pojasniti. Morda me je lenoba poletja odvrnila od nje in zato o njeni vsebini ne morem razpredati.

 

Tako sem zbrala nekaj opisov s spleta:

“Vsaka zveza med človeškimi bitji je zveza med svetlobo in temo.”
Paolo Giordano, ki je slavo doživel s prvencem Samotnost praštevil, je slovenskim bralcem že dobro poznan, z nestrpnostjo pričakujemo vsak nov roman. Doslej je vse in tudi najnovejšega z naslovom Raztrgajmo nebo v slovenščino izvrstno prelila prevajalka Anita Jadrič. Giordano se loteva različnih tematskih področij, v svojem pisateljskem bistvu pa ostaja zvest medosebnim vezem, katerih srčika je prijateljstvo. Prvoosebna pripoved poseže v čas otroštva in zajame obdobje, ko glavni protagonisti prestopijo prag tridesetih let. Teresa preživlja poletje v babičini vili v samotni pokrajini na jugu Italije, ko njeno pozornost pritegnejo vrstniki, ki živijo na bližnji kmetiji, Nicola, Tomasso in Bern. Poletja se vrstijo, vedno znova se vrača na kmetijo, tam jo pričaka stalnost, življenje teče po ustaljenem ritmu, ki ga usmerjata delo in prežetost z religijo. Vse dokler ne pride do usodnega razdora med fanti, njihove poti se oddaljijo, hkrati pa jih za vedno združi skrivnost in zaprisega o molku. Teresa sklene pokopati spomin na najstniško ljubezen z Bernom, vse se obrne drugače, ko se kasneje ponovno srečata na kraju, kjer se je vse začelo. Sprva v skupnosti, nato na kmetiji zaživita sama, v sožitju z naravo, ki pa jima ne izpolni želje, s katero je prežeta vsaka skupna misel. V romanu je poudarjena ideja odmika od materialnega sveta, zavzetost v skrbi za okolje, spoštovanje neokrnjene narave; kolikor je lahko slednja idilična in tolažilna, so odnosi tisti, ki rušijo ravnovesje, iskanje smisla pogosto vodi v skrajnosti, te pa postavljajo pod vprašaj resnico o človeku. Teresa jo skuša najti, begajo jo leta, ko sta bila z Bernom ločena, vendar se vse vrzeli zapolnijo in sklenejo njuno zgodbo v impresivno celoto.

Odlomek iz knjige:
A preden sva se zganila, stopila v hišo in se vzpela v zgornjo nadstropje, so minile še minute. In v tistem nemem premoru pod hrastom sva pred sabo videla podobo deklice, najine deklice, kdo ve zakaj prav deklice, ki je plesala nekaj korakov stran, utrgala regratov cvet in ga pomolila proti nama. Bila je sanjarija, ki je nisva pozneje nikoli omenila, a bila sem prepričana, kot sem prepričana še danes, da sva jo živo in povsem enako videla pred sabo. Kajti to se nama je z Bernom dogajalo tista leta: vse manj sva uporabljala besede, zato pa sva bila sposobna skupaj prepoznati vidno in si v tihem soglasju izmišljati tudi nevidno.
Dobre knjige

Za Tereso se življenje zares začne tisto poletje v Apuliji. Poletje, ko ji dolge vroče dni v družbi babice in očeta preseka srečanje s tremi fanti – premišljenim Nicolo, zadržanim Tommasom in skrivnostnim Bernom. Trije fantje, bratje po duši, jo povlečejo v svoj svet, za Tereso tako čaroben in vznemirljiv, stkan iz drugačnih verovanj, spoštovanja zemlje in večnega prijateljstva. Ter prve – in edine ljubezni.
Emka

 

Slovenskim bralcem dobro znani (Samotnost praštevil, Človeško telo, Črnina in srebro …) italijanski pisatelj Paolo Giordano v tem romanu prepleta življenja štirih ljudi, ki se srečajo v najstniških letih, njihove poti se še večkrat cepijo in združijo, vse do osupljivega konca nekaj desetletij kasneje.
Air Beletrina

 

 

In jo rada podarim naprej, da presodite sami. Pod fotografijo na FB strani Zavoda 13 tukaj KLIK, dvignite le roko ali nogo. Žrebam v ponedeljek 16. avgusta.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI