foto: Tatjana Jelušič

De Bono v mojih mislih aktivira možgane, orodja mi pomagajo takrat, ko se mi zdi, da rešitev ni in misel na Nastjo Mulej je obarvana rumeno, ki jo spremlja pozitiven nasmeh. Življenja ne spreminjajo le motivatorji in knjige o lepšem in boljšem, temveč tudi realistična orodja, kar nova knjiga De Bono – Paralelno razmišljanje prav gotovo je.

Nastja, ti si prava pravcata De Bonovka. Greva na začetek. Kje te je to drugačno življenje ujelo? Kako zelo spremenjeno življenje imaš prav z omenjeno modrostjo?

Ha, ha, meni se ne zdi prav nič drugačno. Meni se zdi edino logično. In ko opazujem ljudi okoli sebe, se mi zdi, da se včasih prav čudno obnašajo… Užaljivi, prepirljivi, eksplozivni, ziheraški, prestrašeni, egocentrični, neučinkoviti, delajo stvari, ki že v prvo niso delovale, in jih potem ponavljajo bolj na trdo. Saj veš: »Pospravi sobo. Pospravi sobo! POSPRAVI SOBO! PO-SPRA-VI SO-BO!!!« No, če želiš priti do cilja, ne pomaga, da dviguješ frekvenco in volumen. Pomaga, da razmisliš, kakšni vse so drugi načini do cilja in se jih potem lotiš enega za drugim, dokler cilja ne dosežeš.
Kako sem jaz prišla do tega? Verjetno z rojstvom… Moja mama je bila klasična učiteljica starega kova: ali je po njeno ali nič. Moj oče pa je bil nagnjen k pogovarjanju, poslušanju in upoštevanju. Ni bilo »my way or high way«, pač pa: »Poslušam te, ker razmišljaš drugače kot jaz.« To je učil na fakulteti, to je učil podjetja po vsej Jugoslaviji, pa tudi mene. O Sloveniji – inovativni družbi je govoril že v 1980-ih. Svoj program za razmišljanje (USOMID, enakovreden de Bonovim Šestim klobukom razmišljanja) je razvil konec 1970-ih. Tako da sem se naučila opazovati, poslušati, razmišljati, ter brez strahu delati po svoje. Nikoli nisem razumela tistega: »Kaj bodo pa ljudje rekli,« ker sem vedela, da jim je vseeno. Se preveč ukvarjajo sami s seboj.
No, seveda ni šlo tako zlahka. 1990-ta sem preživela v delanju treh faksov, potovanju gori-doli-naokoli in službah, ki mi niso bile v pretiran izziv. Zares sem se našla leta 2000, ko me je odkril Dragan Sakan in postavil na mesto vodje oddelka za nove ideje. Moja naloga je bila spodbujati kreativnost za naše zaposlene v 10-ih državah, za naše naročnike v mreži oglaševalskih agencij in za trg. To je bilo nekaj, česar nihče prej še ni počel. To je bilo vznemirljivo in izzivalno.
Najprej smo se tega lotili na star način: veliko časa, veliko muzike, veliko alkohola … pa bo. A ko je prišel čas, da se razkrije ‘velika ideja’, se je zgodilo, da so na sestanek prišli: kreativni direktor z eno idejo, vodja projekta z eno, drugačno idejo, ter vsi ostali brez. In začela se je bitka egov, ki se je končala, ko je bil en ‘tabor’ premagan.
To zapravljanje časa in čustev me je začelo ubijati. Ker sem od malega imela popolnoma zaseden urnik, sem bila vedno učinkovita in sistematična. Ko sem leta 2003 prvič slišala predavati dr. Edwarda de Bona v Gledališču Tartini v Piranu na našem Ideas Campus-u, sem vedela, da se mi je odprla pot, kjer se bom končno našla. Prevedla sem de Bonovo knjigo Šest klobukov razmišljanja, za Sakanovim hrbtom izdala tudi njegovo Lateralno razmišljanja, na njegovo pobudo (in za Sakanov denar) postala licencirana trenerka za obe metodi – edina iz Slovenije – in se vrgla na pot spreminjanja družbe.
Kaj imam od tega? Verjetno to, da me nič ne vrže iz tira. Ker vem, da vedno obstaja pozitivna plat, da vedno obstaja več kot ena rešitev, da je v sodelovanju moč, in da so ljudje različni – od mene in med seboj, da je vsak svet zase in zato zanimiv, ne glede na to ali se z njim strinjam ali ne. Zame je torej življenje nenehno raziskovanje, ni težko, je pa zanimivo!

 

foto last Nastje Mulej

Vem, da ponujaš De Bono koncep tudi otrokom, ampak zakaj učiti prav otroke razmišljati? Kako poteka to učenje? Kje ga ponujaš?
Prvih pet let sem učila bolj sistematično (ne zmedeno), sodelovalno (ne egocentrično), konstruktivno (ne kritično), kreativno (ne rutinsko), usmerjeno (najprej paralelno, potem zaporedno) razmišljati ljudi po podjetjih. Timi so se mi zdeli pot do spremembe družbe. A v vsakem odmoru so do mene prišli zaposleni iz te organizacije z vedno istimi retoričnimi vprašanji: »Zakaj se tega nismo učili že v šoli? To je pomembnejše od matematike! Koliko lažje bi bilo meni danes?!« ali pa: »To bi se moral naučiti moj otrok!« Ker sem tudi sama vmes postala dvakrat mama, sem ugotovila, da je lažje učiti otroke, saj moramo odrasle sicer najprej od-učiti, to pa je težje od učenja.
Predvsem učim učitelje. Otrok imam vsako leto le eno skupinico, da imam sveže primere za svoje udeležence. A učitelji so multiplikatorji veščine razmišljanja. V preteklih šestih letih sva s kolegico Bojano Tancer, ki je iz tega tudi doktorirala, za vodenje Krožkov za razmišljanje usposobili skoraj 400 učiteljev iz skoraj 200 ustanov. Govorimo o 8-mesečnim usposabljanjih. Številke ljudi na krajših izobraževanjih imajo verjetno dve ničli na koncu več.
Učenje poteka – sistematično. Predstavimo jim neko zgodbico iz resničnega življenja, preko nje spoznajo situacijo, kjer bi malo namernega razmišljanja pomagalo, potem jim predstavimo orodje, ki ima svojo kratico iz treh črk. Gre za okrajšavo treh besed, ki na možgane delujejo kot ukaz, kako naj razmišljajo. Potem delamo vaje – ki so vedno zabavne. Ko delijo med seboj, se dopolnjujejo, a ne ponavljamo. Ugotovimo, da eden ve malo, skupaj veliko! In vedno je zabavno.
Celoletna usposabljanja (od oktobra do maja) bodo letos potekala v Mariboru, Celju, Ljubljani in Ajdovščini. So pa lahko kjerkoli, kjer se le nabere skupina 12-ih zainteresiranih učiteljev. Pridem povsod, pa če imam še tako poln urnik. Kajti samo na ta način lahko preobrazimo družbo iz konfliktne in tekmovalne v sodelovalno in zadovoljujočo.

 

foto last Nastje Mulej

Praviš: “Ne iščite idej, ki so logične, izvedljive in že obstajajo.” Kako priti do tega, kar še ne obstaja? Do magičnega, čudnega, neprijetnega …?
Začneš pri znanem. Prisiliš se, da v treh minutah našteješ vsaj 7 različnih možnosti. Prve so samoumevne, nič posebnega, logične. Potem pa te svinčnik vodi in počasi se toliko osvobodiš, da začneš pisati, si izmišljevati tudi stvari, ki jih še ni. Morda na prvi pogled sploh niso možne, a to ni pomembno, od ideje do inovacije je še dolga pot. In samo, če imaš (statistično gledano po raziskavah) 3.000 idej, veš, da boš prišel do uresničitve – ene! Torej pišimo ideje, ki še ne obstajajo.
Kako to delati sistematično, nam je de Bono sicer pojasnil s tehnikami, ki jim rečemo provociranje in premikanje. Provociraš tako, da zadevo obrneš, jo zanikaš, močno pretiravaš ali pa si greš vse do pobožne želje. Po tem, ko si tako zelo izven obstoječega vzorca, pa je čas za premikanje – s konceptom, s primerjanjem ali s pozitivnimi vidiki. Zveni preprosto, a kot vse pri učenju veščine razmišljanja – zahteva trening. A ni dosti drugačen od učenja igranja klavirja ali govorjenja tujega jezika. Naučite se moraš tehnik, potem pa jih vadiš, dokler jih ne ponotranjiš.

 

foto: Tatjana Jelušič

Ne morem mimo tvojega rojstnega mesta. Si ponudila mestni hiši koncept De Bono razmišljanja? Kako ga vidiš ti in navsezadnje, kako za božjo voljo bi lahko splavali na površje? Namreč vsemu nakljub je tukaj toliko krasnih ljudi, ki delajo veliko drugačnih in inovativnih reči, mesto samo pa še vedno stagnira.
Ne, ničesar nisem nikomur ponudila. Naučila sem se, da to, kar jaz učim, zahteva veliko razumevanja samega sebe, in nima smisla, da karkoli ponujam. V tem primeru se ljudje počutijo napadene, češ: »Kakšno razmišljanje! Saj sem dovolj pameten.« Raje dam vedeti le to, da obstajam, jaz in tehnike razmišljanja, potem pa tisti, ki začutijo v sebi potrebo, da bi bili bolj ustvarjalni, da bi delovali bolj timsko, da bi hitreje in lažje prišli do rezultatov … tudi ob garanju od-učevanja, pridejo sami do mene. Ni jih veliko, so pa ta pravi.
Ja, mesto dejansko stagnira, tu si ne moremo metati peska v oči. V Maribor pridem skoraj vsak vikend obiskat svoje starše in vsakič še koga od prijateljev. V Mariboru delam Maraton pozitivne psihologije, sodelujem s Štajersko gospodarsko zbornico in imam skoraj vsako leto usposabljanja za poučevanje razmišljanja za učitelje in profesorje. Sodelujem z ekipo IRDO in Ko dvignem sebe, dvignem Maribor. Torej sem v mestu 4-6 krat na mesec. A, kot pravi latinski pregovor: »Nihče ni prerok v svoji domovini,« sem tu najmanj aktivna. Moja srednja šola (III. Gimnazija) niti moja prva fakulteta (EPF) me recimo nista še nikoli povabili na kakršnokoli izobraževanje. Še največ in najdlje delam z Drugo gimnazijo.
Okolje seveda vpliva, zato so župan in občina pomembni, a v Mariboru ljudje, kot da pozabljajo, da so oni tisti, ki to okolje soustvarjajo. Od vsakega človeka posebej je odvisno, ali si želi kaj spremeniti. V Mariboru pa, po zatonu ‘fabrik’ – kamor so ljudje hodili na ‘šiht’, torej prodajati svoj čas in roke, ne svojih možganov in srca – raje čakajo na princa na belem konju. Zdaj sem v Ljubljani razpisala Kreativna jutra. Za skupino, ki bo vsako sredo od 8h do 10h, sem takoj nabrala 16 kandidatov. V Mariboru imam možnosti izvesti kreativne popoldneve. Za srečanja vsak torek od 17.30 do 19.30 sta se zaenkrat prijavila dva. Takšno je stanje tu.

 

foto last Nastje Mulej

Nova knjiga je tukaj. Kaj nam ponuja, komu je namenjena in zakaj jo nujno potrebujemo v našem vsakdanjem (!) življenju?
Nova de Bonova knjiga v slovenščini: Paralelno razmišljanje je po mojem razumevanju stvari in ljudi ključna, ker nam pokaže, da klasično, sokratovsko, nasprotovalno, kritično razmišljanje (z ‘argumenti’) ni dovolj. V vlečenje vrvi oba tima vložita ogromno energije in drugih virov, zmaga pa tisti, ki se premakne za 1 centimeter. Če bi oba tima vložila enako količino virov, da se skupaj premakneta do cilja, bi prišli hitreje dlje in brez slabe volje ter pokvarjenih odnosov.
‘Samo’ naučiti bi se morali drugačnih ‘pravil igre’. Zdaj se obnašamo, kot da smo na zeleni travi z žogo, pa vsak hoče nekaj po svoje, eni bi metali, drugi bi brcali, tretji bi se žogali, četrti kopali … Vemo pa, da je bolj zabavno, če se držim pravil nogometa (ali katerekoli druge igre). Enotna pravila razmišljanja pomenijo potem tudi enotna pravila komuniciranja in posledično delovanja. In, kar je najlepše: enostavna so! No, enostavna so kot vse, kar znaš – ko se naučiš.

 

foto last Nastje Mulej

Z Nastjo bova klepetali o knjigi De Bono – Paralelno razmišljanje v torek, 23. oktobra ob 18:00 v Mladinski knjigi v Mariboru (Ul. 10. oktobra) in lahko jo lahko zadeneš s komentarjem pod to fotko (klik tukaj). Če so vam doslej bili všeč pogovori o psiholoških temah in ljubezni do sebe vedite, da vam  tudi ta večer lahko spremenil življenje na bolje. Končno boste spoznali, da rešitve in ideje niso skrite le v zvezdah, temveč lahko do njih pridete preko De Bonovih orodij, ki jih Nastja pozna do obisti.

info:
www.debono.si
info@debono.si
Fb stran
TW

1 thought on “Rešitve pod De Bonovim klobukom”

  1. ‘Če želiš priti do cilja, ne pomaga, da dviguješ frekvenco in volumen’
    In vse ostalo…
    Super privlačno.
    To rabimo.
    Dvigujem roko 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI