foto: Mateja Jordovič Potočnik
foto: Mateja Jordovič Potočnik

Čudovita trojica, intelektualni biseri Štajerske, družbenokritični mladi ljudje, neusahljiv vir optimizma … in še bi lahko naštevali, ko opisujemo zdravnico Ninno Kozorog, fizioterapevtko Petro Greiner in profesorja zgodovine Borisa Krabonjo, predstavnike – po enakem vrstnem redu – dobrodelne organizacije Humanitarček, neprofitne organizacije Zavod 13 in človekoljubnega združenja Žvižgač. Vsak posebej in – tokrat – vsi trije skupaj vam bodo vrnili vero v ljudi, v dobrobit in v sočloveka. Ker ne potrebujejo ploskanja, temveč preprosto sledijo svojim notranjim vzgibom.

S terase se je širil pogled na Maribor in nebo nad njim, to je že napovedovalo dež. Najprej sta prišli Ninna in Petra. Ninna pred odhodom v službo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, Petra pa preden je šla v vrtec po svoje tri otroke. Boris je upravičeno zamujal zaradi obveznosti v šoli, saj smo se sestali teden dni pred začetkom pouka. Lepi mladi ženski, urejeni, nasmejani, duhoviti, zgovorni, inteligentni in – to je mogoče videti iz njunih dejanj – predvsem odločni borki. Razgovorile smo se, Ninna pa nas je opozorila, da ne sme zamuditi v službo. Potem je prišel še očarljivi Boris, najboljši primer moške energije, kakršno v naši družbi tako pogrešamo – eksplozivna mešanica čustvenosti, pravičnosti in bojevitosti. Pa še brez dlake na jeziku. Kakšno minuto pozneje so vsi trije korakali ob Dravi in pred objektivom naše fotografinje v smehu  zganjali otročarije. Čudoviti mladi ljudje. Štajerska, lahko si ponosna nanje!

foto: Mateja Jordovič Potočnik
foto: Mateja Jordovič Potočnik

Ninna Kozorog, ženska srčnih dejanj
Tridesetletna zdravnica, specializantka nevrologije, prostovoljka pri Karitasu in vodja ambulante za ljudi brez obveznega zdravstvenega zavarovanja, te dni po končanem delu v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor zaviha rokave in označuje fuge med ploščicami. S prijatelji namreč prenavlja kopalnico za nekega dečka, ki sredi mesta nima osnovnih pogojev za higieno. Čez kakšen dan bo Ninna pleskala stene v stanovanju dveh starostnikov, ki ne zmoreta več urediti svojega doma. »Mi nismo organizatorji, ki bi iskali donatorje, mi smo prva bojna črta,« je povedala nasmejana Ninna in pojasnila, da je v tej skupini osem prijateljev, preostali pa se jim pridružijo priložnostno, najpogosteje po tem, ko o tem preberejo na Facebookovi strani Humanitarčka. Nepopravljiva optimistka. Da, takšna je Ninna, vodja dobrodelne organizacije Humanitarček, ki je ob eni sami kavici s prijatelji vzklila spontano oziroma po grenki izkušnji, v kateri je prišla na površje vsa ravnodušnost sodobne družbe, nastala pa je na temeljih naivnega, a najlepšega zaupanja v boljši jutri. Odločili so se: Humanitarček bo opozarjal na pomembnost majhnih korakov, drobnih pozornosti, s katerimi lahko nekomu spremeniš dan in polepšaš svet. Z majhnimi dejanji delajo velike stvari za ljudi, na katere je družba pozabila in jih pustila na socialnem dnu. Preprosta filozofija dobrodelnosti. Če ne bi bilo birokracije, če ne bi bilo vseh tistih papirjev, ki jih je treba v naši državi izpolniti, da bi lahko pomagal sočloveku, bi lahko naredili še veliko več. Pri Humanitarčkovih dejanjih gre za preprosto filozofijo, je povedala Ninna – pomagajmo s tistim, kar imamo doma, in s svojim delom. »Te dni bomo, denimo, zbirali ozimnico. Vsak, ki jo z veseljem pripravlja doma, ima zagotovo odveč dva kozarca kumaric. In če se bo petdeset ljudi odločilo, da nam ju podari, bomo že imeli dobro podlago za nadaljevanje zbiranja ozimnice za ljudi, ki si je ne morejo privoščiti. Hranili jo bomo tudi za našo akcijo Božične smrekice. Že dve leti namreč pred hiše revnih ljudi, ki živijo v osrčju Pohorja, skrivaj postavljamo smrekice, okrašene z lučkami na baterije, in podnje damo še ozimnico. O tej akciji nismo veliko govorili, ker varujemo zasebnost ljudi, ki jih tako obdarujemo.« Brezdomci, njeni brezdomci. Te dni se Ninna tudi vneto pripravlja na mednarodni dan brezdomcev. Zanje spontano skrbi že od prvega leta študija. Meni, da bi jim moral prisluhniti vsak od nas, in hitro bi spoznali, da gre za usode, ki bi – z nekaj nesreče – lahko bile tudi naše. »Desetega oktobra ob deseti uri bomo sklenili živo verigo čez most in tako simbolično povezali dva svetova ter razbijali stigme. Nato pa bodo na Brezdomskem bazarju brezdomci svoje ročne izdelke zamenjevali za kape, šale in rokavice. Sledil bo program v stilu pouličnega perfomansa,« je veselo razlagala. Kako ji uspe vse to narediti?  »Z malo spanja in veliko kave.« Po petih letih najbrž že ve, ali je vse to razdajanje smiselno. »Vse, kar delam po 15. uri, ko pridem iz službe, jemljem kot hobi in mi pri tem ni nikoli težko. Pravzaprav je ravno nasprotno. Vse to počnem z velikim veseljem.« Je besna na državne institucije? Da, je. Predvsem na tiste, ki pišejo zakone. »Nenehno opozarjamo, da imamo zaradi nespametnih zakonov kup težav, ko poskušamo pomagati tako, kot bi si želeli. Vedno znova naletimo na birokratske ovire. Birokracija v naši državi ubija vse nas, ki hočemo kaj spremeniti.« Kako vzpostavi distanco, da ne posvoji vsakega človeka, ki mu pomaga? Tega se še ni naučila. Kaj bi pravzaprav rada dosegla? »Rada bi – vsaj v svojem mikrookolju – ozavestila ljudi in jih prepričala, da je potrebno zelo malo, da nekomu polepšaš dan.« Misel, ki jo spremlja? Ni sreča, da imaš tisto, kar si želiš, ampak da si želiš tisto, kar imaš.« Vodilo Humanitarčka je, da vsemu navkljub verjamejo v dobro in da želijo ljudem vrniti vero v dobrodelne organizacije, vero, ki se je v zadnjih letih izgubila.

foto: Mateja Jordovič Potočnik
foto: Mateja Jordovič Potočnik

Petra Greiner, ženska kritičnega jezika
Rada je urejena (rdeče ustnice, klobuk, frfotajoča bluzica). Videti je nežna, a je v resnici pogumna borka in zelo kritična ženska. Njena odločnost in bojevitost sta se na začetku napajali iz nemoči. Ko je rodila svojo drugo hčerko, Sofijo, je postala le mama otroka s posebnimi potrebami. Spominja se, da je kot gobavka sedela sredi porodnišnice, ki naj bi bila kraj, poln sreče, in izgubljala dostojanstvo, ko so se vsi ukvarjali samo z diagnozo njenega otroka, rojenega z odvečnim kromosomom. »Kako ste pa vi gospa?« jo je šele čez nekaj tednov nekdo prijazno vprašal. In takrat je dojela –  saj res, kako se pa jaz počutim? »Nihče se ne sprašuje, kako je ženski, ki je rodila otroka s posebnimi potrebami, ženski, ki naj bi tudi potem ostala steber družine in najpomembnejša opora ‘drugačnemu’ otroku.« Boj za dostojanstvo. »S takšno žensko se nihče ne ukvarja, nihče je ne vidi in nihče ji ne pomaga,« je dojela Petra. »Opazijo jo le, če se smili sama sebi in drugim.« Ko se je Petra – črna ovca v porodnišnici – naličila, je bila deležna začudenih pogledov. Mama, ki se je morala spoprijeti z dejstvom, da je rodila otroka s posebnimi potrebami, mama, ki je trepetala za Sofijino življenje, se menda ne bi smela ukvarjati s svojim videzom. »Bojevala sem se za Sofijino in svoje dostojanstvo. Sama pri sebi sem izmenično razmišljala o življenju in smrti lastnega otroka, o evtanaziji, ki naj bi novorojeni ohranila dostojanstvo, in o pravici do sreče, ne glede na to, da je v našo družino prijokala zelo posebna deklica.« Zdrava kmečka pamet. Če bi zdaj, ko bo njena Sofija dopolnila peto leto in ko hodi v vrtec za otroke s posebnimi potrebami  (»Zame je to, kot da bi Sofija diplomirala!«) Petro vprašali, kaj je prevladalo takrat (ko so vsi ukvarjali samo s tem, da so poskušali določiti, koliko časa, če sploh, bo živela njena deklica), bi najbrž odgovorila, da zdrava kmečka pamet. Takrat je pogrešala, da bi ji z nasvetom priskočil na pomoč nekdo, ki je doživel kaj podobnega, nekdo, ki sluti ali ve, kako se počuti ženska v podobnih trenutkih. Potrebuješ nekoga, ki bi ti prisluhnil, znal odgovoriti na vprašanja, ki si jih nisi upal ali se jih nisi spomnil zastaviti pametnim glavam, ki se ukvarjajo zgolj z diagnozo otroka. »Nimajo vsi te moči, ki sem jo sama vendarle zbrala. Hitro sem se odločila, da greva s Sofijo domov, v našo družino, in ne bova v bolnišnici čakali na njen zadnji vdih. Želela sem, da ima, dokler bo na tem svetu, lepo življenje z nami.«
»Pridi z menoj domov ali pojdi v nebesa.« Te besede je Petra izgovorila, ko so deklico krstili na ljubljanski pediatriji. Takrat se je njena nemoč prevesila v odločnost. In zdelo se je, da je to začutila tudi Sofija, saj se je potem – korak za korakom oziroma vdih za vdihom – odločila za življenje. Petra se spominja, da je bil zanjo odrešujoč šele obisk psihologinje v podporni skupini na ljubljanski pediatriji. Takrat je lahko spregovorila o svoji nemoči, bolečini in o tem, da nima nadzora, česar sicer v življenju ne mara. »Zakaj bi morale ženske, ki rodijo otroka s posebnimi potrebami, prehoditi to pot nemoči in bolečine, ki sem jo morala sama?« Ustanovila je Zavod 13, organizirala skupino ljudi, ki lahko priskočijo na pomoč ženskam v podobnem položaju. Izdelali so tudi zloženko z osnovnimi podatki, a je niso hoteli sprejeti tam, kjer bi morala biti vsem na voljo. »Pravijo, da smo samo mame, zgolj prostovoljke, da naše osebne izkušnje niso dovolj za strokoven pristop.« A to so zdaj že stare zgodbe. Petra se nič več ne trudi trkati na vrata in prepričevati predstojnike oddelkov. Zdaj se uspešno loteva drugačnih akcij in z njimi postaja Zavod 13 čedalje prepoznavnejši. Je pa deležna tudi kritik, mar ne? »Res je. So mamice, ki imajo zdrave otroke in mi zamerijo, da sem ob otroku s posebnimi potrebami tako urejena. Kako je to mogoče? Sem ponosna mati, in čeprav je moja hčerka otrok s posebnimi potrebami, se rada uredim in grem z njo na sprehod. Torej se ponavlja obrazec vedenja, ki sem ga doživela že v porodnišnici – raje bi videli, da bi bila vsa objokana in da bi se jim smilila. Če si rečeš, da boš ugriznil v to kislo jabolko in boš kljub vsemu ponosna mama, te dojemajo kot nevarnost.« V imenu drugačnih. Petra pripravlja že tretjo fotografsko razstavo, s katero nas bo nagovarjala, naj pogledamo, vidimo in sprejmemo drugačnost. »Občutek nemoči in bolečine me je očitno v tolikšni meri očistil, da vidim stvari, za katere sem bila prej slepa in me niso nagovarjale. Brezpogojna ljubezen je postala zame oprijemljiva. Zato sem postala provokativnejša. Vse vas želim nekoliko prebuditi. Trenutno sta moji najbolj vroči temi evtanazija in istospolna ljubezen.«

foto: Mateja Jordovič Potočnik
foto: Mateja Jordovič Potočnik

Boris Krabonja, moški z velikim srcem

O Borisu smo pisali med prvimi. O profesorju zgodovine na Ekonomski šoli v Mariboru, zelo posebnem moškem, ki ima veliko srce. Najprej je pomagal dijakom, ki so začutili, da mu lahko zaupajo svoje težave. Potem so na vrata njegovega kabineta potrkali lačni otroci, zdaj pa se krog tistih, ki jim pomaga, nenehno širi. To, o čemer je takrat sanjal, je zdaj uresničeno – človekoljubno združenje Žvižgač je ustanovljeno in je zaživelo v lastnih prostorih. A za vsem tem je veliko garanja, veliko razdajanja in veliko osebnega sočustvovanja. Pa tudi kar nekaj solza. Čeprav tega Boris Krabonja ne bi sam nikoli povedal, nikoli izpostavil in nikoli opisal s temi besedami. Prepričan je, da je to, kar počne, njegova dolžnost. Jaz nisem mati Terezija.  Boris se nima za svetnika in nikoli ne sedi prekrižanih rok. Noče, da bi ga imeli za nekakšno mariborsko mater Terezijo. Nikakor ne. »Rad imam ‘granate’, ki  mi jih mečejo pod noge. Obožujem kritike, ki mi jih namenjajo, ker me vedno znova prepričajo, da sem na dobri poti, ker me postavljajo na trdna tla in mi ne dovolijo domišljanja, da sem nekakšen rešitelj. Nekateri pravijo, da me je treba utišati, ker sem menda tudi jaz kriv, da je v Sloveniji revščina. Krabonje, kot sem jaz, namreč ponujajo zaščito ljudem, ki bi jih morali pustiti, da počasi crkujejo, saj bi potem prišlo do revolucije. Prosim vas, ne pojasnjujte meni, zgodovinarju, kdaj pride do revolucije. Lepo vas prosim, lačen človek se ne more aktivirati in pika. Najprej ga je treba nahraniti, šele potem bo začel razmišljati o spremembah.« Boris zna biti glasen, zna se razjeziti in tudi zahtevati. »Že tri leta kričim po Facebooku,« je rekel v šali. A resnica je drugačna. Je človek, ki zna spodbuditi, izzvati in tudi povezovati ljudi. Predvsem pa zna poslušati tiste, ki se nanj obrnejo v stiski. Vedno znova ga razjezi, da državne institucije ne morejo poskrbeti za ljudi v stiski, pa ne le finančno, temveč tudi po človeški plati. »Sprašujem se, zakaj v državnih institucijah, ki naj bi bile namenjene skrbi za ljudi v stiski, in državnih človekoljubnih organizacijah delajo ljudje, ki se za to delo ne počutijo poklicani. To je tako, kot če bi jaz, ki sem učitelj, sovražil otroke. Ne gre. Ti ljudje po človeški plati popolnoma zatajijo. Nihče me ne bo prepričal, da nimajo časa. Če si lahko jaz vzamem čas in se z vsakim človekom pogovarjam pol ure, se lahko tako pogovarja tudi tisti, ki je tam na delovnem mestu. Biti reven ne pomeni samo pomanjkanja, temveč tudi to, da si odrezan od normalnih življenjskih tokov, ki jih imamo ljudje za nekaj samoumevnega. Te institucije se morajo odločiti, ali bodo človekoljubne – vemo, kaj ta beseda pomeni – ali naj preprosto zaprejo štacuno.« Ne prosite me, prosim. »Ljudje, ki potrebujejo pomoč, se nočejo smiliti drugim. Mame samohranilke – teh je največ med tistimi, ki prihajajo k meni, so pač najaktivnejše, saj to morajo biti, morajo se boriti … – mi pravijo: ‘Moram vas prositi.’  Nič me ni treba prositi. Vi nič ne prosite, vi samo vse to potrebujete, da bi vi in vaš otrok preživela. Jaz pa sem se odločil, da je moja dolžnost, da vam pomagam. To ni nobena miloščina. Tudi sam nikogar ne prosim, jaz samo pozivam ljudi, naj nam, če lahko, pomagajo. Človeku ne smeš dopustiti, da se vda v usodo. Češ – sem pač revež. Treba mu je dopovedati, da v življenju vedno obstaja tudi možnost B. Če to ni dovolj, obstaja še možnost C … Zato se potrudimo in se z njimi pogovarjamo. Če danes izgubim službo, je to danes zame konec sveta. Jutri pa že ne več. Jutri to tudi ne sme biti. Življenje je za to, da se borimo.«

Žvižgač – humanitarno združenje

Članek je bil objavljen 8. 9. 2015 v reviji Zarja.
Novinarka: Žana Kapetanović
Foto: Mateja Jordovič Potočnik

4 komentarjev na prispevek “Revija Zarja: Štajerska, lahko si ponosna nanje!”

  1. po oddaji zajtrk pri Romihu z Ninno Kozorog… razmišljam… moj poklon Ninni in njegovima dvema prijateljema; vsi trije veliki humanitarci- ponos naše deżele in v poduk nam ljudem, da je človek človeku potreben in pomemben Hvala vam, da nas opominjate na te osnovne vrednote żivljenja* Poiščem v sebi poslanstvo, ki ga imamo vsi v sebi- le zavedati se je potrebno, danes potrebuješ pomoč Ti, jutri jo bom morda Jaz… Čestitke Humanitarčku in njegovim ljudem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI