foto: Slavko Rajh
foto: Slavko Rajh

Obedovanje na ulici prinaša s seboj lahkotni pomenek z mimoidočim, ki prisede le za hip, skupno kosilo z nekom, ki ga poznaš le na daleč in spoznavanje ljudi, ob katerih dobiš čez čas občutek, da tako zlahka iz tvojega življenja ne bodo odšli.
Vsak petek smo takole sedeli, jedli vsak svojo malico, se nikoli nismo dogovorili za uro snidenja, saj so se nam poti tako ali tako križale. Le pred zadnjim koncertom smo si zabeležili termine in si obljubili, da se najdemo po koncertu vehementnega dvigovanja rok in klasičnih tonih uglašenih glasbenikov. Robert je preprost človek, s katerim najdeš skupne besede že ob prvem snidenju. Preprost in gostobeseden. Zabaven a kritično didaktičen, kadar angleščine ne uporabljaš pravilno. Ko smo takole sedli k zadnji malici in trknili s kozarci, ki so razkrivali rdeče vino, smo vsak po svoje razpletli in odgrnili svoje življenjske zgodbe. Kimala sem takrat, ko sem začela razumeti, zakaj je tako toplega srca. Pomislila sem sama zase, zakaj nas življenje gnete, ko pa bi se vsi po vrsti najraje skrili in le kukali izza temnih robov sten. Razumela sem, ko sta se z Lidijo pogledala v oči in si nista povedala veliko, saj smrti bližnjih govorijo same zase. Pomislila bi, da je moj prostor tam med mladiči a kaj, ko me vijugaste poti modrih ljudi premamijo veliko bolj. Pustim, da njihovi sledovi ostajajo na mojih ramenih in jih ponovno pogledam čez čas, ko moram sama čez nemogoč klanec. V njuni družbi nisem hotela domov. Za tisto mizo se je čas ustavil in mi ponudil razbrazdane sloje večplastnih zgodb. Ljudje ob hrani in pijači radi odpremo vrata naših kamric, a le z ljudmi, ki nastavijo čiste in tople dlani. Ker smo vsemu navkljub morali vsak na svojo stra,n smo se poslovili in si obljubili na srečanje… kmalu. Če vpraša kdo mene, nosimo delčke določenih ljudi kar naprej pod svojo prsnico in vemo, da nas ne morejo kilometri razdalje, še manj vsa morja in gore razdvojiti, kot bi tihi opazovalec nemara lahko presodil.

Robert ni dirigent klasičnega sloga. Pravzaprav se na njegovo delo sploh ne poznam in rada ga dražim, da tako ali tako s palico v rokah le maha svojemu orkestru. Nerad sliši, ko ga pokličejo ‘maestro’, ampak kaj, ko je to človek mojstrskega posluha, subtilne taktirke in prostranega srca, kamor pa vsakogar ne spusti. Velikost posameznika se ne meri s premnogimi priznanji in dosežki, temveč v preprosti človečnosti. Tega pa se sam še kako zaveda.

Fotografije so last Slavka Rajha iz 6. koncert simfoničnega cikla s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor: Igor Štuhec, vrhunska izvedba Koncerta za violino (Oksana Peceny Dolenc) violinčelo (Gorazd Strlič) in orkester v a-molu op.102, ter Šostakovičeva Simfonija št.5 v d-molu op.47 in so vidne tukaj.
Robert Houlihan info

foto: Slavko Rajh
foto: Slavko Rajh

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI