foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Ona je nekaj najbolj čudovitega, kar se mi je v življenju dogodilo. Tako zabavne duše, s katero sem plesala po domači dnevni sobi z lahkotnostjo lanskega snega  in težo fič firičevega zadaha nekaj minut nazaj, še nisem srečala.
Ne znam razložiti povsem zakaj ji podčrtujejo značajske lastnosti, ki so last njene mame. In sicer: trma, hitra razdražljivost, nedoslednost, pritirana samovšečnost in kar je še takšnega. Potem ji oče namesto pentlje  navrže, da je vsemu navkljub sila brihtna, kar ji bo nemara še korisitlo v življenju, meni pa je danes malo mar, kako zelo bo briljirala v šoli. Očitno sta dva nekoliko drugačegledna starša še kako pomembna v družini. Sama iščem v otroških očeh le tisti zvezdavi pogled, iskrice veselega pozdrava, povešene oči, ko naredi nekaj narobe, trmasto zoženost, ki mi sicer ni blizu, ampak takšna sem tudi sama. In navsezadnje široko razprte veke ob novih dogodivščinah.  Če povzamem uvod in pozabim na odstavek, je Sinja vilinska trmoglavka iz realističnega sveta, ki ji ni para. Zaradi nje sem postala mati, ki o materinskih prijemih ni imela pojma. Ob njej sem začela nerodno spoznavati njeno nekoliko drugačno sestro in z njo sem se začela igrati z njenim bratom. Ta mali ji blazno skače po nenapetih živcih, ampak, ko ga objame ji ljubezen sili skozi sleherno poro. Ko ga okrega in mu primaže zaušnico, ob kateri meni sami ni prav nič lagodno, se vzravna prav starševsko. Kaj naj ji rečem? Jo ponovno okrivim, da je krivda na njeni strani? Prvi je vedno dežurni. Mora počakati, razumeti takrat, ko nihče drug ni pripravljen in prevzeti krivdo, čeprav o njej ne ve veliko. Nemalokrat bi se ob njej morala ugrizniti v lastni, premalo krotki jezik. Jeza na nekoga drugega, bi morala izpuhteti, ne pa da se nalepi na njeno pikčasto vetrovko. Ona je tista, ki nalepi zabavna sporočila na vrata svoje sobe. Mi napiše kratke zgodbe, ob katerih se smejem na glas. Pridrži del teže njene sestre, ko smo na kliniki le me tri in z razigranim srcem lahko rečem, da zavoljo nje same, razigran veter nikoli ne poneha pihati okrog mojega obraza. Namesto darila sem jo peljala na snemanje njene najljubše oddaje kot presenečenje. To imava radi obe. Lahko je spoznala lik, ki ga občuduje in na koncu je pojedla palačinko, ki ji ni para. Balon sem ji tistega dne odrekla, ga kupila šele včeraj zvečer. Skrila v lastno omaro in ji ga pomolila pred nos, ko je odpirala svoje neutrudne oči.

Draga Čudovita, zajahaj svojega samoroga. Oklepi se svojih sanj in jih posipaj z lastnimi hotenji. Ne meni se za mojo nečimrnost in očetovo strogost. Poleti, poleti visoko in ne pozabi: med oblaki ni me. Tam se pravo življenje šele začne.

2 komentarjev na prispevek “Rojstvo nečesa čudovitega, ki nosi svoje ime”

  1. Vse najboljše Sinji. Se vidi že po fotografijah, kako zanimiva je. Imamo podobno drugorojenko doma. Zaradi nje je vse bolj veselo, živahno in predvsem zanimivo. Samosvoja in s svojim neuboganjem mi para živce. Ampak zvečer ji vedno povem, kako čudovita je in kako zelo, zelo jo imam rada.

  2. Princeska, vse najboljše! Mami pa obuditev spominov… taistih, neslišnih ali slišnih, znanih ali tistih, ki še nikoli prej niso splavali na površje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI