foto: Petra Greiner

Spominjam se članka o fotografski razstavi, ki nam prinaša zgodbe iz psihiatričnih ustanov. Takrat se je oglasila moja sedanja telovadka, da je to njen mož. Večkrat nagrajen fotograf Simon Chang, ki prihaja iz Tajvana z lastno fotografijo ne išče pozornosti ali želje, da bi ljudi šokiral, skozi svojo fotografsko pripoved se bori le proti predsodkom, diskriminaciji in stereotipom in nepravičnosti. A na drugi strani na vprašanje, katera je preprosta radost, na katero pozabljamo dogovarja: “Hvaležnost za vsakodnevno življenje.”, kar primanjkuje nam vsem.

 

Ta hip imaš razstavo v Mariboru, kako vidiš to mesto?
Maribor mi je všeč. Deluje bolj sproščen kot Ljubljana. Ljudje si vzamejo več časa drug za drugega in tempo življenja deluje počasnejši, čeprav ljudje govorijo zelo hitro. Všeč mi je merilo mesta, dostopnost okoliških hribov, ter reka Drava. Naspošno je vzdušje mesta prijazno in počutim se dobrodošlega.

 

Privlačijo te psihiatrične ustanove. Zakaj?
Ko sem študiral v Pragi sem 3 leta (2004-2007) fotografiral eno največjih psihiatričnih bolnišnic v Evropi. Tudi ob mjih obiskih Kurdisdana sem skoraj mesec dni fotografiral v psihiatrični bolnišnici v Erbilu. Privlačijo me zgodbe, ki se skrivajo za zidovih ustanov, zgodbe na ketere družba pozablja. Že od nekdaj se sprašujem kje je ta črta med normalnostjo in norostjo.
Ob vseh izkušnjah v ustanovah sem začel iskati skupne točke med nami ljudmi. To poskušam ujeti v svoje fotografije.
Če povem po resnici (večinoma) resnično uživam med pacienti skritimi za zidovi, saj ne nosijo mask. So takšni kot so. Hvaležen sem, da lahko spoznam njihove zgodbe, da sem lahko priča ranljivosti človeške duše.

foto: Petra Greiner

Zdi se, da so oči svetovne javnosti šele sedaj spregledale moč in vse mogoče negativne posledice, ki jih s sabo nosijo talibani, vendar so tukaj ‘med nami’ že preje časa. Kako jih dojemaš ti? Ne le tvoj fotoaparat.
Zgodovina ni nikoli transparentna. In to kar vidimo v novicah je zgolj posledica nečesa prej. Če je le mogoče, poskušam informacije o zgodbah pridobiti z svojimi lastnimi očmi. Leta 2015 sem spremljal prihod beguncev na mejnih prehod Šentilj in Rigonci. Večino časa sem pustil fotoaparat ob sebi. Večino časa sem se z njimi pogovarjal, se rokoval, sedel z njimi. Na tak način stvari nenadoma postanejo osebne. V očeh medijev so ljudje številke, ko pa si sam prisoten vidiš resnične ljudi. Verjamem, da svet okrog nas razumemo skozi zgodbe. In svet ni nikoli črno bel kot holywoodski filmi, kjer je nekdo heroj drug pa vrag. Poleg tega sem sam imigrant v evropi že 18 let, zelo se zavedam da je zahodnjaški pogled na svet dominanten, zgodbe pa govorijo zmagovalci. Tudi kar se tiče talibanov, zgodovina ni prozorna. Ne moreš ljudi prisiliti, da imajo enake vrednote kot ti, sami morajo skozi proces, četudi je del procesa kaos.

 

foto: Petra Greiner

Si imetnik mnogih nagrad. Katera ti je še posebej ogrela srce in zaradi katere fotografije si jo prejel?
Moji hčeri Sonja in Pina. Katera fotografija? Njun naslednji portret, ki ga bom posnel.

 

Psihiatrični paciente bi družba najraje skrila, podobno neprijetno je ljudem ob posebnih otrocih. Imaš občutek moči, da spremeniš vsaj en košček tega mozaika skozi fotografijo? Da bi ljudje o tem sploh pričeli razmišljati in spoznali, da tam lahko pristane vsak?
Slišal sem da je arhitekt Plečnik izjavil, da se arhitekture ne moreš naučiti, da se je lahko samo nalezeš. Upam da je tudi fotografija tak virus v dober pomenu. Da se lahko z njo borimo proti predsodkom, diskriminaciji in stereotipom in nepravičnosti.

 

foto: Petra Greiner

Še ena poletno lahkotna, kot sem obljubila: Preprosta radost, ki je dostopna vsem, a nanjo največkrat pozabimo je?
Hvaležnost za vsakodnevno življenje.

 

Fotografska razstava je na ogled v Galeriji stolp na Židovski 6 v Mariboru vse do 12. septembra 2021. Vstop prost in ga še kako priporočam!

 

foto: Petra Greiner

1 thought on “S fotografijo zoper predsodkom, diskriminaciji in stereotipom”

  1. Hvala za vajin pogovor. Koliko globine. In ljubezni. Koliko odgovorov na vprašanja, na katere marsikdo ne upa niti pomisliti, kaj šele, da bi jih poskušal razumeti. Kljub temu, da smo kot družba napredovali in vendarle v večji meri sprejemamo drugačnost, posebnost, bolezni… se izza zidov pletejo globoke zgodbe, o katerih se nam niti sanja ne. Hvala. Dragoceno ❤️

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI