foto: Jure Eržen (OnaPlus)

Izguba človeka ob nas pusti velike vrzeli in še več bolečine. Ob samomoru je tukaj še kup nerešenih vprašanj in občutki krivde, ki terjajo samoizpraševanje, ali bi nemara morali še kaj več narediti sami, da bi neljubi dogodek lahko preprečili. Anja Klančar je mlado dekle, ki je na tak način izgubila mamo in očeta ter vso svojo zgodbo izlila v knjigo. Vsemu navkljub ostaja optimistična, za kar ji gre iz srca čestitati.

 

Anja, ti si pocukala mene, želiš, da tvojo zgodbo slišijo malodane vsi, ker je tematika, ki obravnava samomor med nami tako pomembna. Kako zelo in kaj manjka, da si dodala svoj kamen v mozaiku?
Res je Petra. Zakaj, niti ne vem točno zakaj sem ti javila. Morda zaradi tega, ker sem videla, da se ukvarjaš z tematikami, ki so neprijetne, zoprne in samomor je tudi tema, kjer se le šepeta, težko pa je vsaj malo pogledati in osvetliti dejstva, ki ga to dejanje pusti.

Imaš morda vpogled v čustvovanje tistega, ki na koncu vendarle stori samomor? Kdaj ali kako se poln kozarec začne izlivati in pride do dogodka, od koder poti nazaj ni več? Odstrni tančico, ki je nikoli ne vidimo.
Zelo težko vprašanje in še težji odgovor. Velikokrat odgovorim, da je samomor skrivnost in tudi razlog samomora vzame tisti, ki naredi samomor s seboj. Seveda so teorije, seveda so študije, ki nam lahko približajo, toda jasnih in enostavnih odgovorov pravzaprav ni. V vsej teji zmedi in nevednosti je čustven pogled zelo zoožan in nerealen od človeka, ki napravi samomor.

Po mamini smrti, je samomor naredil še tvoj oče. Zakaj meniš, da je bil odhod žene hujša bolečina, kot misel, da ima še tebe in je vredno živeti?
Oče se je trudil 7 let po ženini smrti živeti kakovostno in tudi je, kar sedaj na nek način občudujem. Takrat žal nisem mogla, saj sem bila žalostna in želela, da je žalosten tudi cel svet okrog mene. Očeta je zelo utrudila bolezen, bakterija, ki jo je dobil in mu vzela tiste vitalne funkcije, ki jih je imel pred boleznijo. 4 mesece po odpustu iz bolnice sem skrbela zanj, toda nekega dne se je odločil, da tako z takimi omejitvami ne bo živel. In smo zopet pri skrivnosti. Ne vem.

Na cerkvenih tleh je še vedno močna miselnost, da je to greh. Da ta duša ne bo imela miru in bo pristala v vicah. Taka krivda ostane tudi verjetno na žalujočih. Se morda motim? Je danes kaj drugače? So duhovniki žalujočim v tolažbo in v pomoč?
Danes je zelo drugače, kot je bilo pred približno 600 leti. Seveda Cerkev samomora ne zagovarja. Tudi v Svetem pismu se samomor samo omenja, nič ni govora o kaznih…. Po drugem vatikanskem koncilu je napredovala tudi znanost, psihologija vere in se to dejanje opraviči, saj je tisti, ki je to napravil, bil v hudi stiski in je Cerkev do takih ljudi in svojcev na nek način danes še bolj skrbna in sočutna, kot je bila pred 600 leti. Takrat so samomorilce pokopali zunaj pokopališča, svojcem pa vzeli premoženje, torej so bili na nek način izobčeni in socialni problem. Žal. Verjetno zaradi tega, da bi takšna dejanja preprečevali in so bile takšne “kazni”, po človeško gledano. Seveda je krivda zelo huda in močna, traja potreben čas, toda če človek veruje, gre v Cerkev, daruje za sveto mašo in moli za pokojnega naredi največ kar lahko. Ostalo naredi Božja ljubezen, ki ni dana v okvire, kot si jo predstavljamo.

Priznam, da imam slab občutek, ker smo se za torkovo srečanje v Mariboru dogovarjali toliko časa, v vmesnem času pa je oseba v moji bližni naredila samomor. Je morda dejstvo, da bi se za ta korak morda vseeno odločila, ker so teže v življenju tako nemogoče, da jih preprosto ne zmoremo nositi?
To mislim, da ni potrebno Petra imeti slab občutek. Ne vemo, kaj se z človekom dogaja v njegovi notranjosti. Če dam primer, še pri avtu je včasih težko odpraviti, najti “napako”, kako smo skrivnosti in zapleteni šele ljudje, najprej sami sebi, potem pa tudi za druge ljudi okrog sebe.

Misel za vse, ki ostajajo sami. Tisti, ki so jih zapustili starši ali otroci in so storili samomor?
Seveda mi je izredno težko, če se srečam z skrušenimi starši, ki so izgubili otroka zaradi samomora, ter z svojci po samomoru, tukaj se ne da meriti bolečini in niti ni namen. Ni enostavnega odgovora in ni takojšnje rešitve. Čas. Po določenem času bolečina izgublja svojo ostrino. Da mi zmogli sprejeti in objeti to bolečino in je ne odrivati stran, morda to, si dovoliti vsa čustva, ki pridejo (jezo na pokojnega, sram, krivdo..), izjokati, če je dano.
Pomembno dejstvo morda, da ni nihče kriv, da se je samomor zgodil. Skrivnost “zakaj se je to zgodilo” vzame pokojni s seboj.
Vsak pa žaluje na svoj način. Morda, da bi “zaznali”; “spoznali” čez čas, da niso, nismo sami in bi vsem želela privoščiti občutek pomirjenosti, ki pride ali ne, ki pride po praznini, da kljub trpljenju, tragediji, izgubi nismo sami, kar tudi v svoji knjigi Ko izgubiš, to omenjam.

 

Z Anjo in psihologinjo Vito Postuvan se bomo pogovarjali v torek, 29. januarja ob 18h v Mladinski knjigi (Ulica 10. oktobra v Mariboru). Link dogodka in podrobnosti.

 

1 thought on “Samomori so med nami”

  1. Globoka. Pretresljiva.
    ‘Pomembno dejstvo morda, da ni nihče kriv, da se je samomor zgodil. Skrivnost “zakaj se je to zgodilo” vzame pokojni s seboj.’
    Ta nepojasnjena skrivnost…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI