foto: osebni arhiv

Nikoli si nisem mislila, da imajo na Primorskem tako odličen Center za sluh in govor in še bolj zabavnega ravnatelja. Takega, ki ga imajo zaposleni radi – sila pomembna in redka reč – in posebnim odraslim osebam pomaga, da bi bili zaposleni ter prejemali tudi pošteno plačilo. Marko Strle je človek, ki sam zase preprosto reče, da je (samo)zadosten posebnež v katerem se je interes  za posebne osebe pričel pravzaprav z njim.

Kako to, da si od vseh možnosti za študij izbral prav defektologijo? Imaš koga v družini, si sam prav tako poseben, kot naši otroci?
To vprašanje sem si dolgo postavljal in nisem prepričan, ali sem že sploh našel pravi odgovor. Izbira, da bom nekaj počel v šolstvu, se je zgodila že v prvem razredu osnovne šole. Meni zelo ljuba učiteljica Laura je bila nekaj tako posebnega, nič kaj preveč popustljiva, nič kaj preveč tiha, a dovolj všečna, da sem verjel vsemu, kar je rekla. Zgodilo se je, da mi je enkrat obljubila, ko se kdaj srečava v mestu, izven šole, te povabim na sladoled. In tako je tudi bilo. Na dan običajnih sobotnih nakupov sva šla z mamo v Koper, na drugi strani ceste sem zagledal svojo Lauro, kot bi trenil sem zdirjal na drugo stran ceste, kjer me ja čakala božja previdnost s sladoledom. Ne, ni bila nič kaj božja, na drugi strani me je čakal gospod miličnik. Po nekaj policijskih, materinskih in Laurinih molitvicah sem le dobil obljubljeni sladoled.
In defektologija? Kaj pa vem. Vseprisotni občutek lastne raznolikosti? Res ne vem. Že dolgo nazaj sem poizvedoval, ali je res še kak posebnež v naši familiji in izvedel za neko teto, ki je bivala po domovih, zavodih in na koncu v domu ostarelih, kjer je tudi umrla, a je žal nisem imel priložnosti spoznati. Ne vem. Morda sem pa sam (samo)zadosten posebnež in se je ta interes za posebnosti pričel z mano.

Ves čas si obkrožen z ženskami. Mene ženski kolektivi malce dušijo. Veliko je kregarije, nevoščljivosti in podobnega. Kako nas dojemaš ti?
Je vse to kaj drugače kot med moškimi? Res, da sta kregarija in nevoščljivost ženskega slovničnega spola, a verjamem, da nista prav nič tuja moškim primerkom. Verjamem v dopolnjevanje dvojega. Verjamem, da, če že moramo sploh ločevati, nas dopolnjujejo tako ženski kot moški principi. Principi? Značilnosti, poteze, slovnični, naravni in umetelni spoli. Morda energije? Ja, verjamem, da smo ljudje, ki zmoremo usklajevati vse to, kar pritiče ženskim in moškim principom. Verjamem v vrednost vsakega posameznega človeka, pa naj nosi hlače in/ali lula sede.
Vsi odtenki naših vedenj so le okoliščine, s katerimi se venomer usklajujemo. Ti odtenki so lahko zelo modri ali pa zelo rožnati. Če preštejem sodelavce v našem kolektivu, bo marsikdo navdušen, ker nas je več kot trije, a ni nujno, da bomo ravno fantje manj sitni tisti dan v mesecu kot dekleta. Všeč mi je ta mavričnost odtenkov in prepoznavanje moškega in ženskega v vsakomur.

 

foto: osebni arhiv

Si ravnatelj na Centru za komunikacijo sluha in govora Portorož, iz pripovedovanja drugi ljudi sem dobila občutek, da te imajo zaposleni preprosto radi. Da si pošten nadrejen in imaš srce na pravem mestu, kar tudi za delovna mesta ni zanemarljivo. Zakaj si tako zelo drugačen?
Je to vprašanje zame? Resno? Kdo so ti drugi ljudje? Brez imen, le priimke mi zaupajte.
Vse pogosteje ugotavljam, da me opredeljujeta dve entiteti, ki ju poimenujem ustvarjalnost in avtentičnost. Prva ni stvar zgolj kreiranja umetnosti kot take, ko človek, kaj nariše, napiše, zaigra, kar tudi rad počnem, ampak je bolj povezana z ustvarjanjem odnosov z drugimi. Zame so odnosi naša vedenja, ko zasledujemo neke svoje cilje in zadovoljujemo neke svoje potrebe. Vsakdan. Venomer. Ob tem zavedanju še verjamem, da smo lahko najboljši, če smo avtentični. Brez pretvarjanj, brez skrivanj zmoremo pokazati svoje šibkosti, strahove, uspehe, veselja … Verjamem tudi v to, da ob lastnem razgaljanju svojih čustev in prepričanj ne izkazujemo svoje nemoči, ampak obratno. Zame je to naložba v ustvarjanje sodelovalnih odnosov z drugimi, kar večina na začetku težko razume in sprejme, a kmalu ugotovi, da je to moj najbolj pristen del, ki ga je vredno spoznati in mu zaupati.

Center v sluh in govor v mojem mestu, kjer sem včasih delala kot fizioterapevtka, je bil svoj čas na strokovnem vrhu na območju bivše Juge. Kje se nam je zalomilo? Veliko sodelavk, ki jih srečujem še danes, tam niso zadovoljne. Kadra ni ali jim pobegne. Bi jim morda lahko nastavil dobronamerno ogledalo?
CSG Maribor je naša sestrska ustanova, s katero sodelujemo in več je tam prijetnih ljudi, ki sem jih spoznal, so sodelovali in še sodelujemo ter jih zelo cenim.
Nisem najboljši naslov za postavljanja ogledal drugim, ker sem dovolj samovšečen, da se raje sam vanj gledam.

Priča smo hitrim spremembam. Vsi. S časom hitrost ne pojenja. Spreminjajo se naši uporabniki, njihove zahteve in pričakovanja, naše želje, osebne in poklicne aspiracije … Veliko je okoliščin, s katerimi se moramo usklajevati. Tako je v Mariboru, v Portorožu in marsikje.
Žal je problematika zaposlovanja ustreznega kadra še nerazjasnjen problem, kjer se na eni strani srečujemo s prepočasnimi odzivi odločevalcev, ki urejajo izobraževalno in zaposlovalno politiko, na drugi pa z individualnimi ter osebnimi zgodbami. Mlada logopedinja opravi vse študijske obveznosti, s strokovnim izpitom vred, in prične delo v našem centru, a se s fantom, po naj kot letu dni, preseli v tujino. Mlada študentka opravi vse prakse pri nas, je navdušena nad prihodnostjo, ko ve, da bi jo zaposlili, a se zaljubi v fanta z drugega konca Slovenije in se preseli. Manj mlada strokovna delavka se želi priseliti iz bivše Juge v Slovenijo, a jo boj s papirnatimi zmaji tako utrudi, da premislek o novem življenju pri nas, za sedaj, opusti. Toliko različnih zgodb, toliko zanimivih življenj, da jih gre razumeti, spet, zgolj kot okoliščine ob katerih se bomo usklajevali. Lahko se jezim, bentim, nergam, ampak lahko tudi vem, da nihče ni nenadomestljiv, da si vsak kroji lastno življenje in s časom se vse uredi. Ok, pomembno se je opomniti, če bomo imeli dovolj časa za dočakati ta red.

 

foto: osebni arhiv

Modra kava je tvoj osebni projekt, ko posebnim ljudem omogočaš vključevanje v vsakdan, predvsem pa jim ponujaš zaposlitev in občutek koristnosti. Kako to dojemajo zaposleni v Modri kavi in na drugi strani ljudje. Česa bi si od družbe še želel?
Želja je povsem skromna in preprosta. Vsakdo ima pravico živeti dostojno življenje. Preprosto, kajne?
Že enajst let spremljam naše učence, ko zapustijo osnovno šolo, gredo na srednjo in živijo svoja življenja. Pred leti pa me je presunila zgodba nadobudnih mladih, ki so zaključili srednjo poklicno, bili med najboljšimi učenci v razredu in na šoli, a se kaj hitro znašli na neizprosnem trgu dela. Da bi našli delo na področju, za katerega so se izučili, je postala misija nemogoče.
Od tu premislek, zakaj ne bi mi, kot javni zavod, poiskali tudi priložnosti za zaposlovanje tistih oseb, ki jim pravimo, da so težje zaposljive, da ne morejo delati v okoljih, ki niso prilagojena njihovim zmožnostim.
Modra kava je prav to. Novo delovno okolje, še vedno z omejenimi priložnostmi za razvoj raznoterih potencialov, a kljub temu prostor, ki daje priložnost za bolj dostojno življenje.
Modra kava je kavarna in knjigarna, je butična, je majhna, ampak je naša.
V Modri kavi smo že zaposlili eno osebo, želimo si, da jih bomo lahko več.
V Modro kavo prihaja vedno več ljudi, a naj jih pride še veliko več.
Modra kava mora biti družbeni projekt. Tako preprosto, kajne?

 

foto: osebni arhiv

Kaj lahko obljubiva gostom 21. septembra, 19:30, ko bom obiskala Modro kavo tudi sama?
Prijeten večer, ko bova oba ustvarjalna in avtentična.
Link do dogodka – klik.

 

info:
030 318 551
DANTEJEVA ULICA 11
6330 Piran, Slovenia
FB stran

1 thought on “(Samo)zadosten posebnež”

  1. O, kava. Modra kava.
    Posebni ljudje so tako posebni in tako zelo vsakdanji hkrati in zmorejo vse.
    Prijeten klepetek želim. Vama in gostom, ki so sedaj ob vama.
    Naj živi. Morda kava.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI