foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

S svojimi leti nimam nikakršnih težav, še manj se obremenjujem z davkom, ki pride zraven, in raje zaplešem z vsemi izkušnjami, ki jih nosim v gubah. Mi pa je, priznam, skorajda vzelo sapo dejstvo, da imam izpit za motor natanko 21 let.
V tistih časih – sliši se, kot bi bila že babica – smo lahko opravljali izpit pri rosnih sedemnajstih in jaz sem na vrata avtošole potrkala takoj, ko je to bilo mogoče. Ker je sošolec iz osnovne v tistem času prodajal nizkokubični skuter, sem začela dirjati v šolo in nazaj pa na vse preostale obšolske aktivnosti na rumenem dvokolesniku. Kupila sem si najdražjo čelado v trgovini in frizuro, ki je nikoli nisem imela, začela tiščati pod njo. Parfuma nisem imela, so mi pa lasje dišali po motornem olju, ki sem ga mešala z bencinom, in po vonju sem spominjala na mehanika v modrem hlačnem kombinezonu in morda malo manj na mladenko, ki je gulila srednješolske klopi. Motoristi me nikoli niso jemali resno. Prijazno sem jih pozdravljala z dvigom roke, oni pa so brez trzljaja dirjali mimo mene in mi dali vedeti, da brez motorja pravzaprav nisi motorist. Ker so bile moje noge prekratke za nekoliko višja motorna kolesa in se vse do danes niso povečale, sem prijatelje poprosila, naj sedejo skupaj z mano. Treba je bilo le iztegniti noge takrat, ko se je motor ustavil, pa je bilo takih junakov, ki bi želeli sedeti seveda za menoj, in ne pred mano, sila malo. Pravzaprav so mi dali vedeti, da je tam moški svet, ženske pa lahko dirjamo le s kolesom ali dedkovo staro apn-ko. Če ne bi leta gospodovega začela delati v 50 km oddaljeni službi in sem bila tako primorana kupiti avto, bi bila danes morda še vedno motoristka, tako pa poganjam pedala na kolesu in uživam, brez dodane čelade, z vetrom v laseh. Verjetno bi me že trgalo po sklepih zaradi revme in imela bi kakšno dodatno brazgotino. Ne želim pomisliti, da bi me lahko kje dobesedno vrglo s ceste in bi pristala v kakšnem jarku, raje se veselim vsega, kar je izpit za motor prinesel. Mladostniško razigranost, nekaj daljših motorističnih poti in neomajen občutek svobode. V petah, ki sem jih takrat nosila le na prestopno leto, nisem skakala na takratno prevozno sredstvo in kavbojke so bile na moji zadnjici sleherni dan. Za krilo ali obleko še slišati nisem hotela. Vedno se bom spominjala, kako mi je uspelo manjši enduro motor spraviti na zadnje kolo samo zato, ker sem na križišču ob zeleni luči zavrtela ročico za plin nekoliko prehitro in nerodno. Srce mi je skoraj padlo v ʽpodrajsaneʼ kavbojke ali celo v preproste superge, z rokami sem lovila ravnotežje, ampak na koncu mi je uspelo pristati na varnih obeh kolesih. Pred šolo sem nato obstala s tresočimi rokami in na prvo uro sem že zamujala. V roku dveh kratkih let sem svoj moped prodala, misel na nov nakup se je pojavila nekaj let pozneje, ko sem želela le motokros dvosed za najnižje (beri: mlajše in kratkonožne). Takega bi zmogla prenašati s finančnega vidika, noge bi mi celo segale do pločnika in v očetovi garaži bi se našlo še nekaj dodatnega prostora, vendar je tisti kupček denarja zašel v neke druge vode, ki se jih danes sploh ne spominjam več. Lahko pa mirno rečem, da sem v duši še vedno neomajna motoristka, ki danes dirja na kolesu in na njem prevaža otroke, polne vreče iz trgovine in nekaj problemov, ki jih prinese čisto običajen vsakdan.

Ko me bo prihodnjič nagovoril kakšen mlad moški, mu ne bom rekla, da bi mu lahko bila mama, temveč da sem izpit za motor naredila takrat, ko je on še pil materino mleko.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia.

1 thought on “Še vedno motoristka po duši”

  1. Haha, dobra. Odlična.
    Morda ti ta izpit pride prav.
    G.G. si že zapeljala pred leti. In nikoli se ne ve… kdaj ga odpelješ, popelješ… in pripelješ seveda nazaj 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI