mi4je-neup
foto: Sašo Greiner

Zanimivo je dejstvo, da dan današnji potrebujemo prevod do najpreprostejših reči, kot je na primer ljubezen, pa tista skrb za lastno srce ali kako prisluhniti lastni duši. Ne maram čira-čara, še manj hokus-pokus, dasiravno gledam ob svoji Sofii čudežu direktno v oči. No, pa v srce, ki tiho, a vztrajno bije tam pod njeno tanko kožo. Seveda sem odprta za nadnaravno, še bolj za povsem zemeljsko in imam rada, da mi na moji poti kdo priskoči na pomoč. Ampak dajmo priznati, da se nekje ventili odpirajo in kot je poplava na podpročju digitalne fotografije, tako je množica teh, ki ti kličejo, da imajo pomoč zate. Mnogi celo obljubljajo povsem novo življenje ali ti pomagajo v lastnih zablodah, da tam dalje počivaš. Veste, toliko je učiteljev, kot je učencev in pravi učitelji ima le tiste, ki so se prav zares pripravljeni učiti. Sama sem se na veliko naslanjala na vero (seveda še vedno hodim ‘redno’ k maši), spraševala Jotish indijsko astrološko znanost, kaj se bo zgodilo z mojim detetom in tudi tam so zmajevali z glavo, vmes sem dobila precej koristih informacij okrog prehrane in tega, kar je dobro zanjo, pa tudi zame. Ampak šele zadnja jesen, ki se je spominjam z grenkobo,  mi  je prinesla žensko, za katero mi je povedala prav tako ženstvena duša. S Sofio sva si bili na trenutek tako v zobeh, da sem komaj dihala. Če sem mislila, da mi je po regresiji že povsem in vse jasno, sva obe z rogovi tiščali stare zamere druga v drugo. Bilo je nevzdržno. Kljub temu, da sem bila sama na tleh in bi morala takrat pomagati sebi, sem Melito poklicala zanjo. Nič ni obljubila, jaz pa sem dobila srečno dete, ki je nehalo jokati. Zadovoljnega otroka, ki je včasih trmaril, ker mora biti v svojem utesnjenem in neuporabnem telesu. Rekli boste morda, da se človek zaletavo zateka v to ali ono. Vendar je potrebno spomniti, da v trenutkih, ko upanja ni več, potegneš prvo palico, ki ti ponuja pomoč. Nato je teh palic že tako veliko, da iščeš tisto ‘tapravo’ in naposled najdeš nekoga, ki v svojem življenju dela natanko to, kar uči. Ta učitelj celo ne vzame vsakega pod svoje okrilje in stoji pred teboj, kot hudournik, ki želi skupaj s teboj postaviti na svoje mesto tvojo mamo in očeta, in te, ki so sedaj tukaj ob tebi.  Saj so vsemu navkljub krila tista, v katerih so stkani rodovi tvojih žensk in njihovih možatih moških. Če sem pri Sofii naposled začutila tisto mehkobo, ki sem jo pogrešala, sem ji jaz lahko vrnila novo ljubezen, ki je pred davnimi časi ni bila deležna. Sprašujejo me, kam hodim? Želijo izvedeti, po katerih metodah dela. Jaz pa vem le to, da stvari v mojem življenju z njeno prisotnostjo delujejo. Da me vzpodbuja k resnemu delu na sebi sleherni dan in mi ponudi počitnice ob žlahtni kapljici, ob kateri se lahko nasmejiva iz srca.
Ljudi okrog sebe sploh ne nagovarjam, da jo morajo spoznati še oni, še manj govorim o tem, da bi bil morda čas, da svoja srca odpremo prav vsi. Pravzaprav sem tako sebična, da negujem svoje srce, čistim perje lastnih kril in vanje skrijem samo tiste, ki res spadajo k meni. Želim pa si, da bi svoje srce poslušal tudi ti, spoznal tisto, kar slutiš že davno in prišel poslušat to, kar bi ti morda lahko pomagalo. Brez tebe samega je tvoje lastno življenje jalovo. Če si zaslišal glas, se vidimo, sicer pa ti le pomaham v pozdrav.

12037965_1205195029497101_8531115123736804558_nPredavanje ‘Kako slišati srce?’ v Hotelu Piramida, 1. oktober ob 19h.
Šepet srca
FB

4 komentarjev na prispevek “Šepet srca”

  1. O, Petra, jaz zamujam :(. Pa tako vabljivo se bere in sliši…
    Verjamem, da mi bo enkrat dano ujeti pravi čas informacijo in pridrveti v Mb. Že dolgo nisem bila 🙂
    Čudovita fotografija!
    Čim bolj vaš oktober vam želim!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI