foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Darko je mlad fant s sijočim nasmehom, ki s črnim humorjem odrinja proč morebitne nelagodne občutke sogovornika ob pogledu na njegovo telo. Da je postal del fotografske razstave Nedotakljivi nisem potrebovala nobenih nepotrebnih razlag ali ga kako drugače prepričati, da ga je fotograf Rene Gomolj ujel v svoj objektiv prav v bazenu, kjer se počuti precej domače. Čeprav se je rodil brez obeh nog in ene roke, stoji realno na tleh in z optimizmom zre v svojo prihodnost, ki zase preskromno pravi, da je povsem običajen človek

Če lahko rečem, da je tvoj drugi dom bazen, me vseeno zanima, kdo te je v to zgodbo vrgel na glavo in kako se je rodila profesionalno plavalna pot?
V bazen me je zaneslo bolj kot ne naključje. Pri 15 letih sem namreč začel trenirati sedečo odbojko, vendar sem dve leti pozneje presedlal na plavanje saj je to šport v katerem smo odvisni od lastnega truda. Profesionalna pot pa se je razvijala postopoma, preko vse boljših rezultatov na mednarodnih tekmovanjih.

Glede na dejstvo, da imam sama posebno deklico me zanima, kaj je za otroka najpomembneje, da začuti s strani staršev, sorodnikov in s strani okolice? Česa morda ne?
Kot otrok s posebnimi potrebami sem bil vedno najbolj vesel če me niso jemali kot nekaj posebnega, temveč povsem enakega. Krušni starši, sorodniki in vsi drugi, ki so me obkrožali so to vedno vedeli in me tako tudi dojemali. Nikakor pa ne maram prekomernega ponujanja pomoči, to mi vedno daje občutek da nekaj ne zmorem.

Kako gledaš na vse dobrodelne koncerte ali fotografije posebnih otrok na škatli za zbiranje zamaškov. se ti ne zdi, da bi se moralo sistemsko vse veliko bolje urediti, da njihovi obrazi ne bi rabili prositi?
Vse te dobrodelne aktivnosti za otroke s posebnimi potrebami kažejo na dve stvari: Da so srca Slovencev vedno odprta za pomoč. Druga plat pa kaže da je pojem socialna država zgolj na papirju in v praksi več kot očitno ne deluje. V ta kontekst bi vključil tudi ogromno število brezposelnih, ljudi ki živijo pod pragom revščine, mizerne pokojnine…

Pri dveh letih sta te posvojila Veronika in ati Milan Debeljak. Zakaj si najbolj hvaležen svojima krušnima staršema?
Obema sem najbolj hvaležen za to, da sta mi ponudila topel dom, starševsko ljubezen in priložnost da sem odraščal v res pozitivnem okolju.

Se zavedaš svoje lepote, hudomušnega duha in talenta?
Lepota je minljiva, veliko bolj pomembno od zunanjosti pa je kaj človek nosi v srcu. Humorist sem bil od malega, življenje dojemam kot nekaj zabavnega. Talent mi pa največ pomeni ob dejstvu, da kljub na videz velikim fizičnim omejitvam lahko počnem ogromno stvari in sem aktiven v življenju.

Kaj pri ženskah najbolj ceniš, si iz njihove strani želiš ali kakšne so ti pravzaprav všeč?
Cenim iskrenost, samostojnost, zmožnost kritičnega razmišljanja. Poleg tega pa seveda, da ima ženska željo postati dobra mati. Verjetno je to tudi kar si od njih želim oz. samo od ene izmed njih.

Tvoji neskromni dosežki: srebrna medalja na evropskem prvenstvu v Berlinu 2011, 50 m delfin, svetovni rekord 50 m delfin v Londonu 2012, dvakrat svetovni prvak in enkrat srebrna na svetovnem prvenstvu v Montrealu 2013 gotovo niso poslednji. Kakšni so načrti za prihodnost in lastne želje?
Letos imam v glavi nastopa na evropskem prvenstvu in paraolimpijskih igrah. Na obeh tekmovanjih je želja medalja. Za naprej pa ne morem povedati še nič točnega. Najraje se spominjam Londona in mojih prvih paraolimpijskih iger. Res izjemno doživetje.

Kdo je Darko, ko nima na sebi nobene nalepke ali vloge s strani okolice?
V osnovi si želim da sem tisti javni Darko čimbolj podoben tistemu brez te nalepke. Sem pa povsem običajen človek. Hitro me kaj vrže iz tira in hitro se pomirim. Vedno ambiciozen, včasih preveč zahtevam od drugih in še vedno premalo od sebe.

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Tekst je bil pripravljen za internetno Večerovo stran.

1 thought on “Sijoči nasmeh Darka Đuriča”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI