sluzba2

 

Srečali smo se na razpotju posebnih poti. Malo drugače so se vile, če bi pogledali iz ptičje perspektive, pa vendarle na določenih točkah precej podobno določali strugo. Zastrigla sem z ušesi, ko sem ugotovila, da ta precej mlajši moški od mene spreminja ekonomijo v prijetno služenje ljudem. Zastrmela sem, ko mi je povedal precej reči, ob katerih sem svoj blog dvignila na precej višjo raven in ko sem pričela pisati tudi zanje.

Koliko danes šteje dejstvo, da si na svojem delovnem mestu viden in upoštevan? Da lahko poveš tisto, kar te tišči ali morebiti vidiš kot naslednji najpomembnejši korak za organizacijo ali podjetje, v katero si vpleten in to lahko poveš na glas? Kakšna je vrednost mojih misli, da bo svet skozi delo mojih rok boljši in bo to opazil celo moj delodajalec? Kdaj sem lahko preprosto jaz sam(a) v službi in vso ostalo energijo porabim le zato, da privabljam nove ideje v svoje srce in stopam korak po koraku, navzgor, do (našega) naslednjega skupnega (!) uspeha? Kako odličen delavec je ženska, ki je ob enem mati in bi lahko obtičala doma, pa raje dela in ustvarja, bi se morali zavedati mnogi. Na to temo se še vrnem, ampak ne danes. Preobširna je in še kako pomembna.

Moja mama, ki je videla posnetek naše reklame je rekla, da se vidi, kako radi smo na kupu, pa razen mene, ne pozna nikogar od videnih. Zavedam se, da sem najstarejša in o mnogih rečeh – ker vsemu navkljub to ni moje primarno področje, me pa še kako zanima – nimam pojma. Da se lahko ob teh sproščenih ljudeh učim. Jim zjutraj prinesem sveže krofe in mi rečejo, da s to mojo materinsko skrbjo ni prav nič narobe. Celo veseli so je. Ko na večer novoletne zabave obtičimo kar v skupnih prostorih. Plešemo, kot narekujejo liki na televiziji. Poskušamo zapeti celo karaoke in se pravzaprav ne želimo niti premakniti kam drugam, kaže na povezanost, dasiravno smo skupaj le kratek čas.

Zame je služba v tistem primarnem in osnovnem, predvsem pa dopolnjujočem smislu besede, prišla na plano po mnogih, mnogih letih prav tukaj. Saj je zame delo tam, kjer je srce. In tam želim biti s počaščenim srcem, ki je okronano s preprostim veseljem tudi sama.

Od moje ideje izpred nekaj dni s scenarijem vred, zelene luči mojega šefa, video produkcije Reneja Gomolja, predvsem pa igralske pripravljenosti družine Milenović, je minilo nekaj dni.
Hvala vsem, da smo lahko napravili nekaj tako čudovitega!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI