foto: Martina Zaletel
foto: Martina Zaletel

Nuna, s katero se poznava že mnoga leta mi je pred časom rekla, ‘Pa zakaj je Gospod ne vzame k sebi?’, ko sem ji opisovala ponavljajoče se bolezensko stanje moje Sofie. ‘Zakaj tako trpi?’, sva se strinjali obe, ko je bruhala ob nama sredi maše. Da, ne gre razumet nerazumljeno. Skočimo na začetek, ko sem v prvem mesecu po Sofiinem rojstvu podpisala dokument o neoživljanju lastnega otroka, ko bo tako daleč, da se bo njena duša želela poslovit. Tega prej sploh nisem poznala. Kar oddahnila sem si ob prebranem in podpisanem. Da bi želela agonijo razvleči do te mere, da bi jo gledala, kako jo k življenju kličejo le aparature, si nikakor ne bi želela. Da bi ob umiranju trpela, ne bi hotela gledat. Svojega otroka ob bolečinskih mukah? Nikakor. Zato sva se z zdravnico lepo dogovorili, da lahko v terminalni fazi pridemo na oddelek, kjer dobimo svojo sobo, se ji dovaja kisik, infuzija in protibolečinska terapija. In to samo v kolikor doma vsega pritiska ne bi mogla prenašat. Bi bilo prehudo. Premočno in predvsem nevzdržno. In kako je sedaj s to smrtjo? Lansko zimo je bolehala zaradi kroničnega vnetja ušes, kašlja, vročine…in to ne le kak teden, kot običajni otrok, temveč tedne. Iz obupa sva prenehala dajat zdravila za srce. To sem napisala zdravnici, ki jo ves čas omenjam in ji dela UZ srca. Ta me je po dopustu poklicala k sebi in mi povedala, da ji s tem ne bova pomagala. To so zdravila, ki ji strmijo h kvalitetnejšemu življenju. Brez obtoževanj, le miren razgovor mi je ponujala. Rekla še kakšno vzpodbudno in sem odšla. Danes jo ob težkih epi napadih 2x na leto le močno objamem in čakam. Danes še vedno trdim, da ne razumem ležanja posebnih otrok v zavodih, ko se tako odločijo starši, ki so jih oddali iz lastne srede iz kakršnega koli razloga. Ste jih že videli? Kdo jih objema? Kdo poljublja? Kdo je tam, ki za to ni plačan? Meni se ob tem pogledu trga srce. Grozljivo. Nerazumno. Kar vse bi odpeljala domov, ob tem pa teh staršem ne obsojam. Pravite, da so vsi ti namenjeni družbi, ki jih ne vidi. Koliko posameznikov jih pride objemat, kot zna to le mati? Koliko velikodušnežev je z njimi, ko bruhajo, kašljajo in jim epileptični napad ne pade? Kje so vsi bistroumneži, ko kričijo pol noči in s tem motijo tudi preostale? Ne mi več rečt, da so te duše po zavodih, ki iz postelje zaradi svoje prizadetosti ne vidijo tukaj, da družbi ponudijo drug pogled. Ne, to lahko naredijo le otroci v družinah, ker spreminjajo srca članov. To čarajo velike duše, ko so sredi med nami. Nikakor ne takrat, ko so daleč proč od naših oči in brezskrbnega poležavanja na zofi. Govorim o Srčni hiši, ki bo odprta za vse zavržene posebne dojenčke, ki jih bomo cartale mame naših otrok. Naj si njihove matere odpočijejo in zadihajo. Naj spoznajo, da so ti tukaj tudi zanje…ne le zavoljo sebe same. Že pred časom sem tudi povedala, da bi se v primeru, ko moj otrok ne bi mogel ostat v našem domu iz meni neznanega razloga. Če bi bila tako težka, težavna. Nevarna celo zase in druge…potem bi se raje od moje ljubice poslovila. Dostojno, če zmorete to prebrati. Lepo v miru. Da, ljubezni polno slovo bi bilo. Ne zavod, ne ustanove, ne ljudje s srcem, ki so za vse to plačani. Ne. Ko bi prišlo tako daleč, kot poslušam omenjeno nuno, kako hudo je ob tistem že starejšem posebnem otroku in kako težko je njegovim že ostarelim staršem, bi se jaz resnično raje poslovila. Če me še vedno hočete razumet. Ne govorim o teh, ki uživajo v naravi, se imajo lepo ob hranjenju živali v prav tej ustanovi. Govorim o rastlinicah, za katere veste tudi sami in mi kimate, ko govorimo na štiri oči. Strinjamo se tudi o humanem slovesu ob domačih živalih, ko je to nujno potrebno. Nisem si še odgovorila, koliko bolečine je pretrpela moja z Azheimerjem spečana babica. Vem le, da si je ob slovesu njena duša preprosto oddahnila. Kako si lahko materinsko srce, ki ljubi močno, neutrudno in brezpogojno želi tudi smrti za lastnega otroka? Gotovo. Iz te omenjen ljubezni, ko otrok preprosto trpi. Takrat si misliš, pojdi duša. Poleti.

Ključno in zgoščeno je napisala Nina Kožar z naslednjimi besedami:
Naša družba se boji izgubljanja. Ne znamo se odpovedovati, poslavljati, pustiti, da ljudje odidejo. Zaradi naše lastne sebičnosti se oklepamo ljudi in stvari. Šele, ko človek neizmerno ljubi, razume, da zaradi tega ni upravičen do ničesar, niti do tega, da se mu ljubezen vrača. Šele takrat smo sposobni ljubljenega pustiti, da gre. Neizmerna ljubezen je popolnoma nesebična in zelo naporna, zato jo razumejo le tisti, ki so v življenju pripravljeni iti po težji poti.

Ne razumem, zakaj smo kot družba prav takšni? Kdo me sili, da moram razmišljat, kot tisti navidezni oblak v katerega pihajo vsi ostali ljudje, čeprav si vsak zase misli podobno kot jaz sama? Kako to, da nas je tako malo, iskrenih in stoječih za svojimi besedami? Še manj takih, da bi se izpostavljali? Mar se izpostavljam negativno, v kolikor le pokažem sebe? Koga užalim, če mislim povsem drugače? Predvsem pa, zakaj bi se morala opravičit, če ne mislim kot ti?

14 komentarjev na prispevek “Smrt iz ljubezni”

  1. Petra, meni je tvoje razmišljanje zelo blizu. Ko je umiral moj oče in sem ga držala za roko, sem si želela le, da bi se dostojno in mirno poslovil, da njegov zadnji dih ne bi bil krčevit, ampak spokojen. Skupaj z mamo in sestro smo mu prigovarjale, da lahko mirno odide, da ga imamo neskončno rade, da bomo poskrbele za vse, naj ne skrbi za nas… Če se spoprijateljiš s smrtjo, potem veš, da je vztrajanje pri življenju, ki ni dostojno, ki je eno samo trpljenje, pogosto zato, ker se s tem ne moremo sprijazniti mi, ki ostanemo, in včasih zaradi tega, ker imaš nekoga rad, želiš, da bi se poslovil.

  2. Petra, zelo rada berem tvoje stavke… Samo ti sama veš, kako hudo je gledati trpljenje svojega otroka… Gotovo, kot mama čutiš kako je njej…
    Tole je zapisano iz srca in tukaj ni prostora za moraliste. In ta zapis lahko razumem, to ni gol papir na katerem piše, da želiš, da tvoja deklica umre v miru, marsikdo tega ne razume, tudi jaz nisem…
    Vem kako se je boriti in kako težko je včasih, ko misliš, da se bojuješ z mlini A ne donehaj, vsak človek je resnično vreden, samo zato, ker je človek in kot tak si zasluži dostojno življenje in s tem tudi smrt.

  3. Imam solzne oči in globoko razumem. IN to, da je treba te oblike zavodov spremeniti v to, kar vemo, da je dobro za otroke in družbo ni stvar, ki ne bi bila izvedljiva ob istih finančnih sredstvih, kar pomeni dokaj hitro. Potrebno se je samo organizirati. Ker tisti, ki so v sistemu, tega sistema sami ne bodo spremenili, ker je to vseeno povezano z njihovim delovnim mestom.

  4. Se ne poznava ampak se srečujeva na cesti…tvoje besede so polne ljubezni…ljubezni, ki jo premore le mama. sama ne znam povedati tako kot znaš ti, ampak čutim enako kot ti…sicer nisem imela (na srečo) nikogar od svojih bližnjih, ki bi bil zelo bolan, poznam pa dve osebi, ena ima otroka z redko boleznijo, druga pa očeta s težko diagnozo, ki pa bi si želeli, ko bi prišel čas, da bi se lahko poslovili na dostojen način, doma, obkroženi s svojimi najbližjimi, ki jim je resnično mar…zase vem, da dokler nisem imela svojih otrok, da sem o marsikateri stvari razmišljala veliko bolj razumsko, sedaj pa je srce tisto, ki mi diktira in me vodi….razumem tiste, ki jim ni dano, da lahko uživajo “normalno” s svojimi otroki, starši, prijatelji, ker jim njihova bolezen to preprečuje in zato tudi, ko so moji otroci bolani ne javkam in ne jamram, sem samo hvaležna, da ni kaj hujšega, kaj kar se ne bi dalo ozdraviti…in občudujem tiste, ki imajo bolne najbližje in jim stojijo ob strani, saj je tukaj veliko odrekanja, in veliko čustvenih stisk…

  5. Petra, kot vedno, zelo lepo napisano in hvala za olajšanje, katerega čutim vsakič ko prebetem tvoje besede.
    Tako si želim, da ljudje, ki niso v ”takšni” situaciji ne bi sodili in ocenjevali mojega razmišljanja in dejanj, saj sploh ne vedo o čem sodijo.
    Dokler nisi sam v tem, si nemoraš niti predstavljati kako je.
    Žalostna sem, ko me bilojo misli, vprašanja in nerazumevanje drugih… no, saj kako bi pa naj razumeli, saj še sama velikokrat komaj dojemam kaj se dogaja in zberem moč … havlabogu je jutri vedno nov dan.

  6. Draga Petra,
    Popolnoma te razumem in vem, kako hudo je gledati, kako tvoja ljubica, tvoj otrok, ki ga imaš tako zelo rada, trpi. V tistem trenutku je samo največja želja, da bi odvzela bolečine, odvzela trpljenje, karkoli, samo, da bi pomagalo. Vendar tudi to zahteva pogum. Žal pa vse to vedenje, vse želje ne prinesejo olajšanja kasneje, ko se spopadaš s svojimi čustvi, ko tvoj otrok odide. Bodi nežna in prizanesljiva do sebe in dovoli si čutiti vsa čustva, tudi tista, ki so “neprimerna”. In iskrena hvala, ker to zgodbo deliš z nami.
    Milena

  7. Petra občudujem te, ne vem od kod ti toliko energije, no pa saj si jo imela vedno. Razumem kako ti je, ko si ob človeku, ki ti je zelo blizu, vendar mu ne moreš pomagati tako kot bi si želel. Bodi še naprej tako pozitivna oseba. Lp botrca.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI