foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Bil je junijski petek, ko sva z Alenko, obe veseli, da greva povsem sami v Ljubljano, prečesali vse o čemer sva govorili na bežnih srečanjih. Malo o otrocih, več o trenutni situaciji, ki pestijo matere posebnih otrok, predvsem pa o tem, kaj bi lahko najine kolegice in drugi zdravstveni delavci spremenili na bolje. Sama bi si želela nov svež fizioterapevtski veter v domači pediatrični kliniki, obe pa njene kolege psihologe na vseh etapah trnove poti, zlasti na začetku. Sanjali sva o podporni skupini na intenzivnem oddelku, kjer ‘nekateri domujejo’ tudi po več tednov, sami pa sva tam tavali v mnogih vprašanjih in si mislili, da sva v tem edini.
Naj se vrnem v toplo Ljubljano, kjer sva oddali film in uživali v vzdušju in kulinariki Odprte kuhne. Proti eni uri popoldne sva že gledali na uro in v mislih urejali otroški popoldan. Klic iz vrtca me je ustavil, čeprav sva se po avtocesti še vedno vozili proti domu. Slišala sem obupano vzgojiteljico, ki mi hiti pravit, da moj otrok ne diha, da ga oživljajo, saj naj bi imela tako močan epileptični napad. Ženska, ki čuva mojega otroka in ga ima rada (o tem  ni dvoma) je jokala…Če se spominjam občutkov ob slišanju diagnoze mojega otroka, mi je tudi tokrat nek vrtinec iz glave navzdol spodnesel noge, ki jih nisem več čutila. Dobro. Prihajam…Četudi vem, da bo moj otrok odšel prej, kot kak povsem zdrav, se vedno znova vprašam ‘A to je sedaj to?’. Četudi vedno znova mislim, da sem na to smrt že pripravljena, me preseneti vedno znova. Kot takrat, ko doma ni dihala nekaj minut, pa sem jo ob lastni nemoči nežno božala, ji prigovarjala, da jo imam rada in da je vse v redu, ter sama zadihala šele takrat, ko je začela dihat tudi ona. Grozljivo je čakat na trenutek, da boš lahko objel svojega otroka. Ta nedejavnost in čakanje, da prideš do cilja bolj razžira tvoje telo, kot pa samo dejstvo, da se morda res poslavlja. V mislih sem jo le prosila naj me počaka, potem pa lahko naredi kar želi. Saj že ves čas dokazuje, da trmari po svoje in kaže roge svoji smrtni obsodbi, predvsem pa šibkemu srčku, ki to sploh ni. Spoštujem svojega otroka in je ne naprošam, da ostane za vedno. Sprejela sem jo povsem takšno kot je, pa četudi si okolica misli, da pravzaprav nič ne zmore. Morda je skrivnost skrita ravno v tej sprejetosti, mirnem sožitju z vrano Smrt, ki leta naš našim gnezdom. In zakaj sem sama mnogokrat tako surova in oblečena v trmoglavko? Ker me moje življenje ziba v surovih in povsem naravnih a težkih trenutkih. Smrt, življenje, zdravje in bolezen v vseh oblikah…sama pa dirjam v čilem in zdravem telesu ob redkih postojih, ko zavpijem ‘Ne morem več.’ Pa sem naslednji trenutek že nazaj in grem naprej.

Zavedanje, da ljubim danes, ker jutri morda nikoli ne bo prišlo, se skriva v življenju ob Njej, ki me uči živeti. Ona, ki odpira srce, da čuti tudi največjo bolečino, ki ji daje poduhati občutke smrti svojega otroka in možnost, da jo naslednji trenutek lahko objamem še živo. Ji rečem, da jo imam rada in se ji zahvalim ne le za sleherni trenutek, ampak za dejstvo, da uči brez enega samega koraka ali besede, ki bi prišla iz njenih ust!

24 komentarjev na prispevek “Smrt, ki kroži nad družinskim gnezdom”

  1. Petra, po prebranem imam pa cmok v grlu. Samo ti lahko to tako lepo zapišeš. Ne, nikoli nisi pripravljen. Meni to ni šlo. Hvaležna za vsak skupen trenutek, ki je trajal dlje kot je bilo pričakovano. Nemoč, da posežeš v usodo in karkoli spremeniš. Pa tako rad bi, zato, da bi še trajalo.
    Upam, da bo Sofija še dolgo trmarila na tem svetu. Veliko mislim na vaju. Vem, da ti ni lahko pa kljub temu s takim optimizmom in mirom hodiš v vsak nov dan.

  2. Spoštovani,

    ko dobiš kurjo kožo, od tega kar prebereš in ob tem občutiš Življenje in ko ta občutek še kar traja in traja, se zaveš da si končno odrasel, da znaš ločit Bistvo od balasta. Hvala. Želim vam še veliko skupnih trenutkov v vašem gnezdu.

    Saška

  3. Ljuba ženska, ta zapis me je pa ganil do solz. Občudujem vas, vaš pogled na situacijo, vaše srkanje dekletca, ki ji ni namenjeno vsakdanje življenje – ne po vsebini, ne po dolgosti. Kadar mi gre v življenju hudo narobe, vedno pomislim, da sem srečna ženska – imam dva zdrava odrasla otroka. In od srca vam želim, da bi bili tudi vi kdaj tako srečni.

  4. Ni kaj dodat.Tvoja materinska toplina, prelita v besede, ki to niso povedo vse in še več…
    Hvala da to deliš z nami,da se lahko tu in tam ustavimo in se zamislimo nad minljivostjo in lepoto trenutka v življenju, ki je nepopisna.
    Rada te in vas imam tu in sedaj in tam kjer koli se ponovno srečamo.

  5. Draga Petra,

    tvoje besede so tako čudovite in tako težke hkrati. In ljubezen, ki veje iz njih …
    Hvala, da svoje misli deliš z nami.

    Iskreno spoštovanje!

  6. Petra, srecno in se veliko ljubezni zelim. Cutim, da vam to veliko srcno bitje v preobleki malcice daje veliko, tako ljubezni kot moci, in zelim, da bi vam lahko dala se mnogo vec. Pa tudi njeni dusi je zagotovo lepo, ker ima toliko podpore in sprejemanja. Vse dobro.

  7. Hvala za vse prispevke, ki jih delite z nami, res sežejo do srca in marsikoga prebudijo.

    Veliko poguma in zaupanja še naprej!

  8. Petra, ena sama ljubezen in silna moč, ki ne ustavi… temveč nauči, kako zelo je pomemben vsak trenutek.
    Pa mislim, da se ga marsikdo od nas ne zaveda….
    Vse dobro vašem gnezdecu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI