foto: Rene Gomolj

Ko sem dobila pobudo, da napišem kolumno na temo sorojencev, ki imajo brata ali sestro s posebnimi potrebami, je bil to zame največji izziv v tem trenutku. Kako se izraziti. Kako povedati in zapisati svoje misli, občutja in razmišljanja na takšen način, da jih drugi lahko začutijo, se jih dotakne in (me) razumejo.
Ob pisanju magistrskega dela na temo sorojencev oseb s posebnimi potrebami sem pregledala veliko člankov na temo vpliva brata ali sestre s posebnimi potrebami na sorojenca. Po pričakovanju so nekatere raziskave ugotovile, da je vpliv bodisi pozitiven ali negativen, presenetilo pa me je, da so druge ugotovile, da pomembnejšega vpliva brata ali sestre s posebnimi potrebami na življenje sorojenca ni. Seveda je takšne raziskave težko delati, saj na nekoga ne vpliva samo brat ali sestra s posebnimi potrebami, temveč tudi način vzgoje, karakter/osebnostne značilnosti, okolje, sovrstniki…
Zase lahko rečem, da je to, da imam sestro s posebnimi potrebami name zagotovo vplivalo. Sorojenci gledamo na svet drugače. Pomembne so nam stvari, ki večini vrstnikov niso. Manj se ubadamo tem kakšni so drugi, kakšni bi morali biti, saj imamo doma brata ali sestro, ki izstopa skoraj v vseh pogledih in smo ga morali sprejeti takšnega kot je. Pogosto pokažemo občutljivost, nežnost in sočutnost. Seveda pa se lahko v trenutku prelevimo v leva, predvsem ko gre za zaščito brata ali sestre s posebnim potrebami.
Zdaj, ko gledam na svoje odraščanje, na vse stvari, ki so se mi zgodile, ko začenjam zares spoznavati sebe, iskati svoje mesto, si želim, da bi prej spoznala, da moje življenje pač ni enako življenju vrstnikov. Da imam drugačne zadolžitve in naloge, drugačne možnosti, več odgovornosti in drugačne izkušnje. Za to spoznanje je potreben čas. Sorojenci za razliko od staršev največkrat sploh ne poznamo življenja brez brata ali sestre s posebnimi potrebami. Za nas je to resničnost že od zgodnjega otroštva. Naši starši so imeli 20 ali 30 let življenja pred rojstvom otroka s posebnimi potrebami, medtem ko je odnos med sorojencema za nas dejansko najdlje trajajoč odnos, ki ga imamo v življenju. V člankih in intervjujih sem velikokrat prebrala, da se predvsem mame identificirajo s to izkušnjo in z otrokom s posebnimi potrebami. Tudi sama se pogosto sprašujem kje je tista meja? Kje in kaj sem jaz? Kaj je tisto kar določa kaj sem jaz, kje pa je tisto, kar je pogojeno s situacijo v družini in ima vpliv tudi na moje življenje.
Ko sem pred 15 leti začela sama iskati skupine sorojencev, sem samo vedela, da je nekaj v meni kar mora priti na plano, da je v meni nekaj drugačnega.
Da se lahko soočimo in predelamo svoja negativna čustva potrebujemo pomoč in podporo. Potrebujemo varen prostor, kjer lahko brez strahu in neovirano pripovedujemo o vseh svojih čustvih, negativnih doživetjih, kakor tudi o svojih močeh in posebnem veselju, ki ga prinaša življenje z bratom ali sestro s posebnimi potrebami. Delavnice, skupine za samopomoč in druge različne oblike pomoči omogočajo, da smo slišani ter da preko nenadomestljive podpore vrstnikov, s katerimi si delimo podobno situacijo in izkušnje spoznamo, da v tem nismo edini in sami.
Za sorojence je pomemben in dragocen tudi čas in priložnost, da se lahko umaknemo iz družine ter se pridružimo skupinam in delavnicam, kjer smo pomembni le mi. Pomoč in podpora vrstnikov, ki imajo prav tako brata ali sestro s posebnimi potrebami ter dejstvo, da s svojimi skrbmi, vprašanji in težavami nismo edini, je nenadomestljiva.

Tako smo pred 5 leti oblikovali program v obliki tedenskega tabora, ki se izvaja pod okriljem Zveze Sožitje. Tabor je namenjen sorojencem starim od 8 do 18 let. Namen tabora je druženje z drugimi sorojenci v sproščenem vzdušju, sklepanje prijateljstev, deljenje pozitivnih in negativnih vidikov odraščanja z bratom ali sestro s posebnimi potrebami, prostor, kjer te slišijo in razumejo vrstniki s podobnimi izkušnjami, učenje reševanja problemov, težavnih situacij… Tabor poteka enkrat letno v juliju na različnih lokacijah in traja od nedelje do sobote. Pri izbiri lokacij upoštevamo želje sorojencev ter lokacije, ki omogočajo čim več zanimivih izletov in novih izkušenj. Veliko časa namenimo tudi delavnicam in neformalnim pogovorom. Pogovarjamo se o odraščanju, medvrstniških odnosih, čustvih, skrbi za brata ali sestro s posebnimi potrebami in si ogledamo kakšno ustanovo za otroke s posebnimi potrebami ter filme na temo drugačnosti…

Pred letom mi je bilo rečeno, da ne vem kaj je v resnici ljubezen. Ta izjava se me je dotaknila bolj kot sem si takrat mislila. Dolgo sem o tem razmišljala. Mogoče res ne vem kaj je ljubezen v celoti, da je še nisem začutila v vsej njeni brezpogojnosti, vsesprejemajočnosti. En del pa mislim, da sem že spoznala. Začutim jo, ko pogledam svojo sestro, ko se najdejo najine oči in se mi na poseben način nasmeji. Ko čutim, da mi njen pogled kar stopi srce. Takrat ni potrebna nobena beseda, nobeno dejanje in se čuti povezanost ter ljubezen.
Ko na taborih pogledam v oči sorojencev, še posebej takrat ko govorijo o svojih bratih in sestrah, vidim tisto nežnost, modrost, tisto drugačnost in ljubezen, ki je drugi mogoče ne razumejo, ki nekako kar ne spada v ta svet.
Zato se sorojenci potrebujemo med sabo. Ker se prepoznamo v pogledu drug drugega.

 

Natalija Sagadin, uni. dipl. socialna delavka in prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike

 

foto: Rene Gomolj

 

 

 

1 thought on “Sorojenci – skriti zavezniki s posebno ljubeznijo”

  1. Kako toplo. Hvala za prispevek.
    Ko ‘ni potrebna nobena beseda, nobeno dejanje in se čuti povezanost ter ljubezen.’

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI