foto: Matej Kristovič
foto: Matej Kristovič

Moram priznati, da me je novica o majskem sprehodu po domači promenadi s preljubo Franzisko Scherbaum povsem prevzela. Glede vremena nisem dvomila, saj je bil dogodek sam tako vabljiv, unikatno vznesen, predvsem pa načrtovan s skrbno roko. Mož je povabilo prijazno odklonil, jaz pa sem na plano potegnila prikladni ženski reklc, ki ga je Jenny sešila pred leti, dodala črno ozko krilo, ki ima v predelu zadnjice čipko s svetlečimi kamni, ki so se podali Levovim modrim gumi škornjem.

foto: Matej Kristovič
foto: Matej Kristovič

Vsi otroci so bili z menoj. Omogočila sem tekanje po lužah, upala na guvernante, prosila Sinjo naj ne dirja s svojo sestro v vozičku in verjela, da bo Sofia zaspala. Tako pa je bil edinstven sprehod po mojem mestu poln pogledov, ki jih ne opazim več, ko se kdo zagleda v mojo drugorojenko. Tokrat so si ogledovali naše obleke, pa klobuke, vmes še Sofio za katero sem rekla, da bi okrog leta 1900 šla rakom žvižgat že takoj po porodu. Nobene tople postelje, dodatnih preiskav. Jaz bi rodila doma v krogu svojih sester in vaške babice in po pogrebu bi šlo življenje naprej. Smo danes vse preveč mehkužni? So nas preobrazili preveč udobni čevlji, v katerih se mnogokrat slabovoljno pritožujemo nad vsem?

foto: Matej Kristovič
foto: Matej Kristovič

In zvečer nas v svoji vili pričaka s temi besedami:
Milostljive gospe, spoštovani gospodje
menim da naloga vsake dobre gostiteljice je, da poskrbi, da gostje se med seboj spoznajo. Zatorej odločila sem se, da predstavim vsakega na kratko, da vedeli boste s kom opravka imate. Na fotografiji predraga Franziska z bratom, ki ga je pospremila s temi besedami: Moj brat Uroš Kokoschinegg, veleposestnik ino trgovec. Samski še, s premoženjem, katerega prezreti ni. Naša družina rodbinsko povezana je tudi s Hermanom Potočnikom Noordungom.  A svoje žlahte preveč hvaliti ne smem.

foto: Matej Kristovič
foto: Matej Kristovič

Kaj naj porečem? Da sem namerava ostati doma? Skorajda sem preklicala rezervacijo postelj za moje vse tri, s katerimi smo rajali ves dan? Pa sem porekla sama sebi, da ta večer potrebujem, ker ga slutim? Vabljivo je žarela vila Scherbaum na mojo ulico in dasiravno sem nehote pustila preljubega moža doma, sem obula zlate čevlje in se podala na ples. Ne v temnice, kjer se drenjamo drug ob drugem, slonimo na šanku in nemo strmimo, ker se pogovarjati pač ne moreš. Zamudila sem osebni pozdrav, zato ga pripenjam tukaj in si ga bom izobesila nad svojo mizo, ki predstavlja edini samo moj(!) prostor na vseh skupnih stotih kvadratih:
Predstavljam vam Petro plemenito Greiner. Plemenita gospa znana je po svojem prizadevanju za dobro. Kakor jaz, ukvarja se z dobrodelnostjo, vodi Zavod 13 ino besede zlaga v krasen blog. Fizioterapevtka po poklicu, mama treh in soproga po duši. Prava dama, gostja vseh pomembnih dogajanj v mestu.
Moški, ki so se pokazali v vsem svojem sijaju in s svojim ožarjenim veseljem nad življenjem. Blagorodni gospod Uroš Marguč umetnik je svojega poklica, svoj čas posveča damskim frizuram, lastnik je frizerskega salona Urbani spa. Ta cenjeni poklic pisan mu je na kožo. Prijatelji naših prijateljev so naši prijatelji, zatorej dobrodošli v Scherbaumovi vili.

urosmarguc
foto: Matej Kristovič

In meni drag, že nekaj let poznan, po viharju misli blizu, plemeniti gospod Iztok Maroh, mojster kiparstva, posebej spreten s keramiko. Kadar seznanjala sem se z njegovim delom, zavrtelo se mi je v glavi, saj predaval ino ustvarjal ter razstavljal je povsodi. Prav tako je slišati, da je umetnik plesa, kar videli bomo.

iztok
foto: Matej Kristovič

Plesalo se je, dobro jedlo in ljubeznivo mislilo. Na balkonu vile smo v noči zrli na Piramido, si povedali veliko lepega in vzpodbudno dvignili moralo, ko smo začutili, da nekdo potrebuje prijateljsko roko. Mnogo obrazov nisem poznala, pa nič ne de. Čutila sem vsa prisotna srca. Naplesala sem se v tonu, ki je klical po spoštljivem dvorjenju in otroškem veselju še posebej takrat, ko smo se v troje zavrteli Uroš, meni nepoznana gospa in mojih 163 centimetrov. Razsvetljeno in z nasmehom sem se vračala domov v sosednjo uličico. Življenje jemljemo vse preveč resno, na težave prežimo s premalo humorja in otežkočeno se vrtimo takrat, ko bi pravzaprav morali poskakovati. Druženje sorodnih duš prinaša srečo, lepota prostora ponuja mir v srcu in takšen večer dela mojo bit oplemeniteno s srečo obelodanjenim koncem.
Dajmo si duška. Drug ob drugem za podporo. In veselimo se, da smo lahko tukaj, sedaj, danes, kajti za jutri ne vemo kaj nam prinaša. Ta danes pa zgrabimo z odprtimi dlanmi in se zavrtimo na starem parketu tople hiše ob dunajskem valčku, pri katerem zmoremo le obrat v levo. Komu mar zato.
Srce pleše v taktu vile Scherbaum!

mediaspeed7740b

Fotograf dneva je bil Matej Kristovič opisan kot:
Brzoslikač ino strokovnjak za premikajoče slike ino zvok. Za današnji dan pripravil vam je presenečenje, o katerem več povemo vam kasneje. Oče ino mož, a okoli najraje pohaja sam.
Čarobni večer je bil lociran v Muzeju NO, ki je lociran v Mariboru in ga lahko obiščete, takrat, ko je gospa Scherbaum doma.

2 komentarjev na prispevek “Srce pleše v taktu vile Scherbaum”

  1. Plemenito. Posebno. Si predstavljam, kako naddobro je bilo.
    Hvala, Petra! Za vse dobro zgodbe, ki jih piše življenje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI