foto: Andrej Firm
foto: Andrej Firm

“Ti imaš vedno srečo.” mi je mama velikokrat rekla. In mislim, da jo res imam. Najprej sem dobila fotra, ki je bil svoj čas sovoznik rallija in mizar, ki je poročil preprosto prodajalko in igralko nogometa. Pri nekaj letih sem iz otroške posteljice zagledala majhno kolo in sem od navdušenja začela prebujat svoja starša, ki sta imela za seboj le nekaj ur spanja, saj sta bila na obrtniškem plesu, ki je imel še tombolo. Moj rojstni datum mi je prinesel pravcato kolo, ki ga doslej nisem imela. Čez študentska leta sem v Ljubljani imela nek preprost pecikl, ki se ga sploh ne spominjam, le občutek ob spoznanju, da so mi ga ukradli, je ostal  zasidran v srce vse do danes. Iskala sem ga na policijski postaji v centru, trkala na vrata sv. Tončka Padovanskega, potem pa dobila čisto novo kolo ob nazivu Miss Bike. Da bom prav zares ‘tekmovala’ sem se odločila le na podlagi nagrade in ob misli na novo kolo, ter bila prepričana, da bom zmagala. Čez leta so mi ga ukradli pred hišo, saj ga nisem zaklepala. Pa tudi zaklenjenega bi mi morda odtujili glede na zgodbe, ki jih poslušam iz zaklenjenih kleti in skozi zastražena vrata. Potem pa med Zofkino nosečnost prislonim svojo Julčko, ki je stara kot moja mamika in prihaja iz Italije a sem jo kupila kar v Ljubljani preko spleta pred čevljarsko delavnico, pridem nazaj in ponovno strmim v prazni zid. Ni je bilo! Še gospod imerlajt mlajši je prišel pogledat ali morebiti ne vidim prav. Ampak, ker mi dioptrija še ne dela globalnih preglavic, sem pot nadaljevala peš in bentila, se žalila, preklinjala zelo potiho in bila žalostna. Ko sem dvignila iz vrtca prvorojenko, pa zagledam na drugi strani ceste svoje kolo. Halo? A vidim prav? Seveda. Dve mladi punčari, sta ga potiskali, jaz pa Sinjino malo kolo porinem v grm in tečeva za njima. Tik za petami pa spomnim, da je to kolo moje. In samo skomigneta z rameni brez šolske torbe in mi povesta, da sta kolo našli pred šolo. Ma, ni me brigalo, kdo je imel  za seboj  težaško kolesarsko pot  in komu je bila zavora v napoto, samo srečno sem prevzela svojo Julijo in šla nazaj. Če pomislim, kimam, ker imam res srečo. Dobim tako posebnega otroka, da bi po % dobil prej sedmico, potem preberem, da 80% otrok umre v prvem mesecu, moja žabica pa še živi in to v relativno odličnem stanju. In ponovno kimam. Sreča tiči tudi v tem grmu. Ne, nisem se rodila hvaležna za vse okrog mene ali z na široko odprtimi očmi za srečo, ki stoji na vsakem koraku. Ob turbolentnem življenju se človek pač oklepa drobtinice radosti in lepote, ki morda niti ne preži nanj. Pravzaprav sem se rodila čisto nervozna, kot se radi pohecava z mamo in neučakana. Ampak, življenje te pregnete, preizkuša, potem pa postaneš na čase skromen kot ptiček na veji. Če obstaja kak tečaj, da se to da priučiti, mi prosim sporočite. Bi priporočala vsem, za lažje bivanje v lastnem življenju.
Ponovno sem pomislila prav v petek, da je nekaj na tem. Vozila sem se s kolesom, ki sem si ga izposodila pri Kolesarski mreži Maribor skupaj z otroškim sedežem in to po cestišču vse okrog mojega mesta ter gledala sončni zahod. Trobila čakajočih avtomobilov me niso zmotili. Le vsake toliko časa me je objel Lev in mi rekel: “Mamica, rad te imam!” Da, imam srečo in to veliko, kot je velikost kolesa. Namreč, moja sreča se vozi na dveh kolesih in jaz sem jo za krmilo zagrabila tako močno, da mi ne bo mogla nikoli uiti. “Kako sem srečna” mi namreč šepeta sleherni piš vetra, ki mu križam pot na svoji urni kolesarski stezi skozi mesto. In te je dovolj za vse.

Srečo na kolesu lahko ujamete skupaj s Kolesarsko mrežo vsak zadnji petek v mesecu. Se vidimo!

1 thought on “Sreča na kolesu”

  1. A ne, kako enostavno je včasih prepoznati svojo srečo? Znotraj vseh dirk, oblakov in senc… ko se te dotakne in te ne izpusti…
    Pa na veliko kolesarskih turnej ter velikih in manj velikih sreč, Petra!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI