foto: Marjan Laznik
foto: Marjan Laznik

Želela sem nekaj svojega. Spominjanje, kako sem potila svoj lastni pot, grizla predebele vrvi, da bi se osvobodila in gledala črni temi v oči. To o zobovju mi je vedno povšeči. Tudi takrat, ko se z modrostnim in zakoreninjenim muči čeljustni kirurg. Prav rada slišim, da so moje korenine tako močne, da bi skorajda omagal še sam. Zato tudi hvalnica mami iz prejšnje strani, za te odlične gene. Za vse tisto, ki me je nevidno potiskalo naprej, pa je morda celo prihajalo od babic, tet in prababic.
Ob trinajstki ne čutim nobenega nelagodja. Da sem jo okrasila s kristalčki in biseri je botrovalo le dejstvo, da si tudi bolečina zasluži lepoto. Sicer se zapodi na vse strani in še drugim povzroča nevšečnosti.  Pa saj bi lahko ponujala svoj parfum, ampak kaj, ko imam tako občutljive nosnice, da bi ga morali mešati na Japonskem. Lahko bi dala spodnjemu perilo svojo noto, pa že vsi veste, da sem najbolj srečna takrat, ko ga sploh nimam na sebi. Nogavic ne omenjajte, tudi zoknov ne. Kaj pa rdeča šminka? No, ta bi bila še kako prikladna. Vem pa, da bi ženske jamrale, da ni v njihovih tonih. Ni taka kot glos. Navsezadnje vidim, da ostajate bledolične s pudrom na svojih ustnicah in danes obljubljam, da se glede tega ne bom razburjala. Rada bi le kaj podarila. To, kar imamo ta hip tukaj na voljo so 3 zapestnice (Swarovski kamne ali perle izberite same) in eno ogrlico, aja, pa roko.
Veste, rada bi tudi kaj prodala. Seveda imam še vedno neprofitni zavod, nič ne kaže, da bom začela operirati s čari pri praznih donacijah ali stala pri vhodu izplena iz dobrodelnih koncertov, ki jih sama ne maram. Najbolj sem vesela, ko kak kos naročijo moški za svoje ljubljene. Tudi takrat, ko prijateljica razveseli svojo prav tako žensko sorodno dušo. Najraje pa vidim, ko si jo nekdo podari sam. Samo zase, sebi. V priznanje. Morda v spomin, da nisi obupal ali padel v brezno, iz katerega ne bi znal stopiti nazaj na sicer še kako zaprašeno pot. Ker padci se verjetno ne bodo nikoli nehali, kajne? Da bi lahko šla že sedaj v pokoj, mi tudi ne morete obljubiti, kajne? Četudi vam priznam, da sem na čase še kako utrujena. Vem pa, da imamo vsi nekaj. Kak žulj ali rano. Težke minute, morda celo dneve. Obdobja so pa tako ali tako nezdružljiva z življenjem, kajne?
Tako tolažim naše posebne starše, da navidez kruta usoda ni zaznamovala le nas. Tudi ženskam, ki ostanejo po ločitvi v neki novi vlogi sporočam, da se neljube reči ne dogajajo le njim ali tisti drugi in preostali, ki jih prav tako premetava enkrat na eno, drugič na drugo stran in jim občasno ni prav nič jasno. Tudi meni ni bilo, ko sem s smrtjo ožigosanega otroka držala prvič v naročju. Zato ob tem nakitu vedno priložim sporočilo:

Trinajstica opominja, da zmoreš –
nosiš veliko več moči, kot se ti zdi
in kadar se ti življenje obrne na glavo
boš ugotovil, da je tak pogled barvit.

Povej mi le prosim, na kaj bi naša trinajstka opominjala tebe. Morda le z besedo. Lahko pa le dvigneš roko, če ti bo ta hip lažje. Žrebam v petek zjutraj in držim pesti za vsakogar. Saj smo vsi tu in tam obrnjeni na glavo. Nikakor pa tako ne smemo tako ostati. Potem bomo morali obračati še pohištvo. S tem, pa bi bilo preveč dela!

Zapestnice in ogrlice nastajajo v sodelovanju trgovine Perla:
http://www.perla-nakit.si/
FB

foto: Marjan Laznik
foto: Marjan Laznik

 

20 komentarjev na prispevek “Stoja na glavi, barvit pogled in trinajstka”

  1. Drugačnost mojega me opogumlja, da odipram oči za vse tiste nepredvidljive trenutke v življenju v katerih se moramo učiti plavati. V družbi, ki svojo varnost nalaga v ponujene naložbe. Moja naložba sem jaz tebi, mojim, sebi, drugim!

  2. Mene bi vaša trinajstica opominjala na mojega sineka Eneja,kateri ima okvaro na kromosomu 4,tako da bi mi jo bilo v veliko veselje nositi, ker bi imela vedno sineka zraven ?

  3. 13ka me spominja na življenja igro – za hip pokaže zobe, potem pa se razodene v vsej svoji veličini 😉 Pozdrav z dvgnjeno roko 🙂

  4. Dvignem roko ??
    Vasa trinajstica bi me opominjala, da se vse zgodi z razlogom. Kljub spontanemu splavu, neizmerni zelji po otroku, trudu za najine potomce, sva z mozem ostala trdno na tleh, meni je bilo tezko saj sem vsakic znova zajokala, pa ceprav sem vedela da so se na svetu hujse stvari, a meni-nama je bilo najhujse prav to. Bodrila sva drug drugega. Zato bi z veseljem nosila vaso trinajstico, ki bi me opominjala da se je pac vse to moralo zgoditi, saj tako imava zraven sebe svoj najlepsi zaklad, najini princesko.

  5. Trinajstica, zame osebno število življenja. Čudež. In dvigam roko za verižico ;)…zapestnica že krasi mojo roko, zato naj potuje na neko drugo roko.

  6. 13… vedno bila moja stevilka… in kot pika na i, smo v druzini imeli malo “trinajstko”. Imam pa to sreco, da lahko se naprej ostajam v druzbi “posebnih” malckov in svojo “normalno” hci ucim sprejemanja drugacnosti. <3

  7. 13 je lahko dobra ali slaba številka. odvisno je od nas kako nanjo gledamo. ker pa moje ime numerološko tvori ravno 13, sem z njo zelo srečna hahaha

  8. Na to, kako se razdajam, da drzim druzino skupaj, ko se v vcasih zazdi, da “samo ljubezen” skoraj ni dovolj! Ko okolje buci v nas z najbrutalnejsimi valovi, odpiram oci in stremim v moje vse, saj so najpomembnejsi in so doma. Hvala moji primarni druzini, da mi je v vzor in mi daje moc.

  9. Po nekaj manj ljubih dneh, mir in ti cela žareča, polna novih upov…
    Mene vaša 13 me spominja na vedno novi poti, vedno v pripravljenosti, ne glede na vremenske razmere.
    Jaz pa jo posvojim ob posebnem trenutku… takrat jo ponotranjim in ostala bo za ‘prihodnje rodove’.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI