Strašilka, ki ne straši

  1.  Že dolgo vodiš prelepo knjigarno ob morju. Si pa tudi dramaturginja, imela si gledališko skupino Milagro, pa sijajne torte pečeš in sedaj si tudi pisateljica. Tvoj prvenec, fantazijski roman Strašilka berejo prav vse generacije, čeprav ima oznako mladinske literature. Poleg hčerke Lune imaš še dve štirinoge punce in dva mačka. Spiš tudi kdaj?

Vsake toliko mi uspe si utrgati kakšno urico spanja, čeprav že v osnovi spim manj – zato si pa rada ob vikendih privoščim kakšno urico več jutranjega poležavanja. Vse zgoraj našteto tudi drži in prav na vse svoje dosežke, pa naj bodo še tako majhni, sem zelo ponosna – trenutno pa najbolj na to, da sem si končno vzela čas in napisala svojo prvo knjigo. Pišem od vedno, toda razen gledaliških iger nisem nikoli ničesar dokončala. Strašilka pa me je matrala že kar precej časa – in sedaj je tu!

  1. Tvoja terasa je zbirališče kreativnih mladih deklet in fantov, Luninih prijateljev … debate in dobra glasba dogajajo pozno v noč. Se mi zdi, da te mularija še posebej navdihuje?

Že v gledališču sem se srečevala z mladimi in druženje z njimi poteka skozi vse moje življenje. Lunini prijatelji so tudi moji; vzeli so me za svojo, če se lahko tako izrazim. Velikokrat me vprašajo za mnenje, ki ga sicer redkokdaj upoštevajo haha. Zanima me, kaj imajo povedati, kaj se jim zdi pomembno in kakšne vrednote imajo. Naša terasa je kot avtobusna postaja, kjer se srečujejo različne generacije, ki se vozijo v različne smeri, nekako pa potem vsi pristanemo na isti končni postaji. Najlepše od vsega pa je to, da se zelo spoštujemo. 

  1. Danes je moderno, da ženske živijo le skozi materinstvo. Na to temo imajo bloge, profile in aktivnosti. Velikokrat se sprašujem, kaj bodo počele potem, ko bodo otroci zapustili dom. Kako pa ti vidiš zdravo materinstvo ob katerem ženska ne pozabi biti ona sama?

Sem zelo instinktivna oseba in tako jemljem tudi materinstvo, ki ni zanemarljiva vloga v mojem življenju, vendar to seveda ni vse, kar sem.  Z vsem, kar ta vloga prinaša, sem se soočala sproti in sem najbolj zaupala svojemu občutku, saj otroci niso fascikli, ki jih razvrstiš po barvah, so mlada bitja, ki imajo svoj karakter in niti dva si nista enaka. Čeprav se ti svet z otrokom  popolnoma spremeni, sem bila jaz vedno jaz, drugače tako ne znam. Luna pa je v bistvu že zapustila dom, saj študira v drugem mestu. In kaj sem počela? Napisala sem knjigo!

  1. Knjigarna DOM Knjige je dobesedno že dolgo tvoj drugi dom, ne samo da tam preživiš tudi večere, ko gostite pisatelje in pisateljice (tudi »svetska imena«), znano je že kar družinsko vzdušje vašega tima. Kako ti to uspeva, zaupaj nam čarobno formulo!

Čarobne formule seveda ni, za dober tim je potrebno trdo delo vseh. Sama vedno skušam ustvariti kreativno delovno okolje, kjer skupaj oblikujemo ideje in vsi dosežki (in tudi težave) so skupni. Zelo zaupam svojim sodelavcem, zato zaupajo tudi oni meni. Dela je veliko, vendar si vedno znamo najti trenutke sprostitve in smeha. Posebna vez med nami pa je tudi ljubezen do knjig. Sledili so Strašilki od prvega stavka pa do izida knjige in me ves čas spodbujali.

  1. Šinjorina Jablanka je gospodična, ki nadvse živahno bere pravljice najmlajšim. Prvi malčki, ki so prišli »na pravljico«, po jabolko in za spomin pustili risbo, so danes mladi odrasli ljudje in stavim, da še danes vsi berejo. Tvoj skrivni načrt je torej, da idoktriniraš branje. Za to misijo si prejela tudi nagrado IBBY (širjenje bralne kulture med mladimi). Kje si jo spoznala?

Ure pravljic so se v Domu knjige začele že leta 1998, ko sem se v knjigarni zaposlila. Šinjorino Jablanko pa sem spoznala pravzaprav pri prijateljici Alenki, ko sva kuštrali možgane, kako bi pravljične urice še bolj pisali na kožo meni in zelo mladim obiskovalcem le teh. K Jablanki namreč hodijo tisti najmlajši, takorekoč od 0 do nekje 5 let in treba je biti zelo zanimiv, da obdržiš njihovo pozornost. Zato so pravljice krajše in zelo animirane. Alenka je nato izrisala Jablankin kostum, kreativni aranžerji Mladinske knjige so izdelali pravo pravcato drevo in njena pot, posuta s pravljicami in jabolki se je začela in traja še danes!

  1. Glede na dejstvo, da si gotovo bralna čudodelka me zanima, kako približati knjige in branje posebnim prijateljem. Radi obiskujejo tudi tvojo knjigarno? Kako bi morali posebnost denimo še bolje vkomponirati v vsakdan vse nas?

Prav veliko posebnih prijateljev, kot jim rečeš, pri nas ni, tu pa tam kakšen le zaide v knjigarno. Razveselijo se slikanic in pisanih knjig. Težko tudi svetujem na tem področju, sama vem, da bi jim najbrž brala in brala in brala.

  1. Kaj si lahko obetajo obiskovalci najine ure v MB knjigarni, sredi prelepega drugega največjega mesta v državi? 

Nekaj srečanj  v knjigarnah je že za mano, med drugim v svoji in Konzorciju, Maribora pa se še prav  posebej veselim. To mesto imam od vedno rada, čeprav ga ne obiščem tolikokrat, kot bi si želela. In kaj je lepšega kot obisk  ljubega mesta in predstavitev lastne knjige?

Torej si obiskovalci lahko obetajo srečanje s Petro in Davorko, predvsem pa bodo spoznali Strašilko, to skrivnostno junakinjo, ki je iz drugega sveta prišla ravno k nam (no, v Tolmin).

Komaj čakam!

Ker želim, da knjigo prejmeš tudi ti, te na FB straneh Zavoda 13 čaka nagradna igra – klikni tukaj, pogovor v Mariboru pa bo 18. oktobra ob 18:00 v prostorih Mladinske knjige na Ul. 10. oktobra 4. Žrebam v ponedeljek 17. oktobra.

Shopping Cart