foto: Mateja J. Potočnik

Človek jo zavoljo igralskega poklica zlahka pozna. Če jo srečaš na ulici, tvoje oči samodejne pojdejo z njo. Ni le ozdravljena pacientka, če smem takole zapisati, saj smo jo v zadnje slabem letu srečevali največkrat skozi lastno zgodbo ozdravljenja. Mojca Fatur je predvsem poosebljena in silna strast do bivanja, ustvarjanja, ljubljenja za katero sama pravi, da je močnejša od sile pogube.

 

Mojca, obdobje po obisku v oddaji Zvezdana, je bila tvoja zgodba po vseh medijih. Se je sedaj prah malce umiril, predvsem pa meniš, da mediji premalo podpirajo zgodbe ustvarjalcev (igralcev&drugih umetnikov) takrat, ko se z njimi nič tragičnega ne dogaja, je pa ob delu na svobodu tovrstno širjenje novic še kako dobrodošlo?
S Klemnom sva se do sedaj držala nenapisanega pravila, da intervjuje dajeva samo ob predstavitvi novih projektov. Prav tako nikoli nisva želela govoriti o svoji zasebnosti. Sama pa sem tokrat začutila, da je čas, da spregovorim tudi o svojem soočanju z boleznijo in vsem, kar je sledilo in na ta način morda opogumim in opolnomočim še koga. Časopisi in revije so že tako mnogokrat polni balasta in zgodb brez neke prave vsebine, zato se mi ne zdi, da bi bilo treba o umetnikih pisati zgolj zato, ker so umetniki. Bi si pa zagotovo želela več pozitivnih in navdihujočih zgodb, predvsem pa podpore ustvarjalnim ljudem (na vseh področjih), ki se zavzemajo za dobrobit družbe.

 

Spominjam se, da si se me v omenjeni oddaji res dotaknila. Pisala sem ti le zato, da ti povem, da sem se prve tedne po rojstvu Sofie pred belimi haljami tako počutila tudi sama. Jaz sem imela njo, da sem zmogla biti močna, kaj si imela ti? Če vprašaš mene si močna brez kogarkoli!
Hvala!  Tudi pri meni so tista prva rešilna bilka bili prav otroci. Bolj kot strah pred smrtjo, me je dušila misel, da bi ostali brez mame. Lev je takrat štel zgolj dobrih osem mesecev. Ko so se mi pred očmi odvile slike njihovega odraščanja brez moje prisotnosti, mi je to dalo zagon za prvo soočanje z boleznijo. Mi je pa volja do življenja vsekakor prirojena. Ta silna strast do bivanja, ustvarjanja, ljubljenja je močnejša od sile pogube.

 

foto: osebni arhiv

Kaj se je pa druge ljudi v medijih najbolj dotaknilo? Jih premaknilo? Potolažilo. Jima dalo več upanja, zagona, več življenja samega.
Veliko ljudi mi je pisalo, da imajo tudi sami že od malih nog izkušnje višječutnega zaznavanja, a si jih zaradi strahu pred tem, da bi jih družba označila za nore, niso upali z nikomer deliti. Niti s svojimi najbližjimi, s starši in partnerji naprimer. Zdaj pa, kot bi z mojim pričevanjem dobili ne samo potrditev, da je bilo vse, kar se jim je dogajalo resnično, ampak tudi dovoljenje, da to živijo in izrazijo. Prav tako so mi pisali, da sem jim dala upanje ter da so ob gledanju oddaje začutili neko silno moč, za katero niso vedeli, da jo premorejo. Skratka, presenetljivo veliko ljudi se mi je oglasilo, da se jih je vse skupaj močno dotaknilo in jim dalo vetra v krila.

 

Imaš tri otroke, zelo zaposlenega moža in sestavljeno družino. Vem, da se spoštujete, obiskujete in imate radi. Zakaj to večini ne rata?
Tudi pri nas se to ni zgodilo kar čez noč. Vsak razhod je boleč, razpad družine pa še toliko bolj. Tako kot pri bolezni nisem iskala krivca od zunaj, ampak sem skušala ugotoviti kje je moj prispevek k nastali situaciji, tako sem tudi ob razhodu z Luko (Milin očka) skušala z ljubečo distanco zaobjeti celotno sliko. Luko globoko spoštujem, je krasen oče in človek ter izjemen umetnik. A kljub temu skupaj nisva bila najbolj optimalna. Kot bi si silno želela plesati na isto skladbo, a sva si nehote ves čas stopala po prstih. Po razhodu sem si dovolita iti skozi vse faze žalovanja; bila sem besna, razočarana, žalostna… in na koncu popolnoma pomirjena. Takrat si ponovno sposoben videti vse kvalitete zaradi katerih si se prvotno sploh zaljubil. Odpustiš, spustiš, predvsem pa prevzameš svoj del sranja. Danes se imamo super! Skupaj praznujemo rojstne dneve in si občasno tudi “počuvamo” mularijo.

 

foto: osebni arhiv

Obiskujejo te duše umrlih. Vem, da jih najprej sama celo odvračala, pa so vztrajali. Danes te prijatelji prosijo za pomoč, ko jim umre draga oseba. Tudi mene si potolažila po odhodu Sofie. Daj povej, zakaj tako težko pustimo dušam, da odidejo svojo pot? In katere stvari so sila pomembne zanje, pa bi jih moral vedet vsak, ki je ostal tukaj in žaluje?
Že kot otroku mi je v času zdravljenja na hematološki kliniki v Ljubljani, umrlo precej prijateljčkov. Zagotovo imam že zgolj zaradi te izkušnje drugačen odnos do smrti. Nikoli me ni prav zares plašila, zdela se mi je kot zdrs onkraj, v svetove, ki jih še ne poznam. Zadnja leta pa, ko sem se začela intenzivno ukvarjati s svojimi čustvi, vzorci in mehanizmi delovanja, so moji čuti postali toliko bolj pretanjeni, da sem druge dimenzije začela zaznavati skoraj enakovredno tej, tukaj in zdaj. In ko je poleti 2019 umrla moja ljuba mama, sem jokala, a obenem čutila globok mir. In še preden je izdihnila, sem se ji zahvalila za vso ljubezen, ki sem je bila deležna, ji odpustila vse, kar sem ji v času odraščanja morda zamerila in ji zaželela miren let. Pri dušah umrlih, ki me obiščejo, pa je zanimivo, da ni nekega protokola po katerem bi se vse odvijalo. Vsaka ima svojo zgodbo in svoj način soočanja z onostranstvom. Kar je res fascinantno! Zakaj jih tako težko spustimo? Zaradi strahu, da je to konec. Ampak konca ni. In ko to ozavestimo, ostaneta samo še mir in milost.

 

Te je še kdaj strah, da boš zbolela? To te sprašujem za vse ostale bolnike, ki sedijo na podobnem stolu. Kaj rečeš sebi? Kaj bi rekla nekomu, ki mu ta strah hromi življenje?
Življenje v resnici poganjata samo dve sili: ljubezen in strah. Kajti vsa zloba, jeza, zavist in podobna nizka stanja, so zgolj posledica strahu. Strah pred zavrtnitvijo, posmehom, zapuščenostjo itd. Ko ozavestimo, da smo sami sebi največji rablji, ta strah presežemo. Nihče se v resniči čisto zares ne ukvarja z nami. Vsi se ukvarjajo predvsem s tem, kaj si drugi mislijo o njih.  Vsake toliko, zares poredko, se mi v možganske vijuge prikrade misel o bolezni. A še preden se ji uspe zažreti v drobovje in tkiva, jo spustim. Nekje na poti do ozdravitve se mi je zgodil ključen preobrat – lov za zdravjem se je spremenil v lov za svetim gralom – resnici o sebi. Ko stopiš na pot proti sebi, se te dotakne sila življenja. Ta je tako močna in neustrašna, da se ob njeni podpori skorajda nič več ne zdi nemogoče.

 

foto: Jaka Varmuž

Si ‘moja’ pridna telovadka. Imaš najstnico in dva mulca.  Obstaja lik popolne mame in kje ti vidiš največje izzive? Nas večji in pridni otroci potrebujejo bolj, kot tamali, ki ves čas skačejo okoli nas?
“Lik popolne mame” je nek posiljen ideal, s katerim nas bombardirajo predvsem na družbenih omrežjih. Večno nasmejana, razumevajoča in podpirajoča mati, ki se najraje od vsega cele dneve razdaja za družino. Resnica pa je daleč od tega! Vsak otrok je univerzum zase in kot tak tudi potrebuje drugačen pristop. Edino, kar je vsem enako je potreba po ljubezni. Jaz imam tri. In če pri enemu zaleže miren ton, se drugi odzove zgolj na ostro besedo, medtem, ko na tretjega to deluje kot bi prilil olje na ogenj. Nekega enotnega recepta torej ni.  Zato pa vloga starša tudi je tako naporna. Ker od tebe zahteva prisotnost na vseh nivojih in spretno slalomiranje med trmo, razočaranji, jezo, hormoni…
Z najstniki najtežje shajamo, a nas po drugi strani tudi najbolj potrebujejo. Sploh v teh karantenskih časih, ko so prikrajšani za polje socializacije, ki igra eno ključnih vlog pri odraščanju. S “pridnimi” otroki je zagotovo lažje shajati, a hkrati me ta pridnost vedno navdaja z nekim zoprnim občutkom, da s tem želijo ugajati ali pa ne biti v napoto. Kar posledično pomeni, da ne živijo polno tega, kar so.

 

Na katero vprašanje si vedno želela odgovoriti, pa ti ga niso nikoli postavili?
Jaz predvsem izredno rada klepetam in sem vesela vsakega vprašanja. Dolgočasi me samo, ko se vprašanja začnejo ponavljati.
Super vprašanje bi se mi naprimer zdelo tole:
Petra: “Mojca, a prideš k nam na kosilo? Sašo bo nekaj dobrega skuhal, potem pa jo same mahneva na špancir na Pohorje.”
Mojca: “Jaaaaa! Veš da pridem! A greva pol še na sladoled?”

Velja!

 

 

2 komentarjev na prispevek “Strast do bivanja močnejša od pogube”

  1. Jooj, kako simpaticen intervju. Konec zmaga!! Me je spodbudil, da se tretjic zdajle, preden šibam v službo, pogledam njen intervju z Zvezdano. Res se kar nalezeš Mojčine energije oz to kar je napisala, začutiš jo v sebi, kot da bi se moja in njena energija ujeli. Super sta obe!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI