foto: Jernej Lasič – Vodenje pogovora z estonskim direktorjem zavoda za zdravstveno zavarovanje Rainom Laanejem o njihovem uspešnem projektu e-dravstva na letošnji Zdravstveni polemiki

Prvič sem z njo sedela na eno izmed zasneženih juter, ko je bil pohod z rdečimi baloni tik pred vrati, mi pa brez prave finančne podpore. Bila je nasmejana, urejena, umirjena in spoštljiva, kar sem takrat najbolj potrebovala. Z Vzajemno, kjer Petra Juvančič dela kot direktorica službe za odnose z javnostmi, smo stkali vezi ob dnevu, ko naše aktivnosti zavoda preselimo v park in vesela sem, da je svojeglava soimenjakinja s svojimi sodelavci vred, v nas prepoznala družbeno odgovorno organizacijo, ki jo je vredno podpirati.

 

Kako ti uspeva ta pozitivna naravnanost, ko si na delovnem mestu glavne PR in moraš biti ves čas v pogonu, v službo se pripelješ z vlakom, ne z osebnim šoferjem. Kako?
Avtomobila nimam že … mislim, da 15 let. Sem zelo praktične narave in ne prenašam najbolje zastojev v avtu v prometnih konicah, saj se mi zdi to izgubljen čas. Na vlaku pa že zjutraj preverim svojo elektronsko pošto, preberem medijske objave s svojega področja dela, si organiziram dan. Poleg tega srečujem izjemno zanimive ljudi, s katerimi klepetam in mi odkrivajo svoje svetove, spoznavam njihove izzive v službah … Pred kratkim sem spoznala čudovite starejše gospe, ki obiskujejo tretjo življenjsko univerzo, tak užitek je bilo poklepetati z njimi! S sopotniki se seveda včasih skupaj jezimo, ker smo v Sloveniji na področju razvoja javnega potniškega prometa zaspali in se tudi železniški promet ne razvija tako, kot to vidimo v tujini, kjer so rešitve praktične in prilagojene življenjskemu slogu ljudi.
Kar se umirjenosti tiče, si imela najbrž tisti dan srečo, ker bi me večina ljudi najbrž opisala drugače. Sem zelo živahne, energične, včasih tudi eksplozivne narave, delo opravljam z veliko strastjo. Pri umirjanju mi pomaga jutranji tek, ki mi zbistri glavo, pa tudi joga, ki me je naučila umiriti tako telo kot duha oziroma moje vedno nemirne misli. Naporno in stresno delo pa sem se z leti naučila jemati kot »business as usual«, tako da tudi, če se kdaj kratkoročno razjezim, moja jeza ne traja večno, saj se zelo hitro ohladim in ne kuham neskončnih zamer.

 

Če ostanem v tem dnevu, mi je bilo res prijetno slišati, zakaj se na vas nisem obrnila že prej. Našli smo se v Vzajmenem dnevu Zavoda 13 v parku, ki smo ga poimenovali Vzajemni dan, saj gre za to, da ponujamo družinam druženje z našimi posebnimi otroki in na drugi strani vpletamo vsebine, ki so pomembne za zdravje nas vseh. Mnogi zaposleni v različnih večjih podjetjih se do nas manjših in dobrodelnih obnašajo vzvišeno. Je problem morda v meni, ker se recimo moškim v marketing službah ne znam pravilno približati ali si dejansko moški med sabo že vse razdelijo.
Tvoje delo sem spremljala in občudovala že prej in dejansko se zgodbe, ki jih pripravljaš, naravno povezujejo s tem, kar delamo mi v okviru Vzajemne, zato seveda sodelujemo in pomagamo z veseljem.
Sicer pa so poleg mene v naši komisiji, ki odloča o podpori takšnim in drugim družbeno odgovornim projektom, trije moški, tako da so tvoj program podprli tudi oni. Imam res krasne sodelavce in sodelavke.

 

foto: Barbara Zajc – v pisarni

 

Pritožujemo se nad zavarovalnicami in plačevanjem dodatnega zavarovanja. Se sploh zavedamo, kaj bi se zgodili, če ga ukinemo?
Razumem, da ima celotna finančna industrija še posebej od časov krize nekako negativen prizvok, vendar se je treba spomniti na zgodovino in na razloge, zakaj so določene stvari nastale. Zavarovanje in zavarovalnice so nastale preprosto zato, ker so že davno nazaj ljudje ugotovili, da lažje v večjih skupinah pokrijejo stroške katastrof, kot če bi si morali pomagati sami. Pa naj bo to za primer, da nam zgori hiša, da imamo prometno nesrečo ali da zbolimo. Vse to so za nas katastrofe in zato sama večkrat rečem, da če si količkaj normalen, si moraš želeti, da zavarovanja nikoli ne bi uveljavljal. Nobenega. A nekdo ga enkrat bo in mu bo zaradi prerazdelitve v večji skupini to bistveno lažje. Zbiranje denarja za Krisa je na nek način tipičen primer zavarovalne dejavnosti. Veliko ljudi je prispevalo manjše zneske za enega posameznika, ki je to potreboval. Le da v zavarovalni panogi to poteka bolj organizirano.
V zdravstvu pa je tako, da ko smo mladi in zdravi, nam je za cel svet vseeno in ne bi nič plačevali. Problem so potem srednja leta in starost, ko se začne dogajati. Tudi sama sem z lanskoletno poškodbo na smučanju v zdravstvu pokoristila marsikaj za nazaj in marsikaj za naprej.
Kar se tiče ukinitve, je seveda to na prvo žogo izjemo popularna ideja, tako kot če bi navrgli ukinitev RTV naročnine, vinjet … ali pa kar davkov. Redko iz ust politikov sledi drugi del stavka, da bomo zato plačevali nekje drugje, morda le malo bolj skrito in bo manj bolelo, ker ne bomo opazili. Kar me ob vsem tem skrbi, je dolgoročna vzdržnost, saj se kot populacija staramo, stroški v zdravstvu naraščajo, mi pa se igramo s tem, da bi celoten sistem temeljil na sistemu sprotne porabe brez kakršnih koli rezerv za prihodnost. Iz rok v usta, kar vsaka gospodinja, ki malce bolj resno upravlja z domačimi financami, razume kot problem.
Posledice so običajno tiste, ki prinesejo iztreznitev.

 

Nedolgo nazaj je bila Vzajemna malodane tarča v eni od oddaj na domači nacionalki. So te kot zaposleno povprašali za določene informacije ali si se v navedbah tam znašla le kot eden izmed grešnih kozlov. Katero dejstvo je lahko običajni gledalec, ki nima vpogleda v ozadje spregledal?
Samo to bom rekla: Vzajemna smo ljudje. Nastja, Suzana, Damjana, Amadeja, Peter, Andrej, Tanja, Tinita, Tomislav, Sabina, Rok, Aleš, Katja, Neven, Klemen, Beti, Dimitrij … in še mnogo drugih. Vsi s svojimi družinami, svojimi življenjskimi zgodbami, prekrasni ljudje. Prav vsak od nas ima željo zgraditi dober zdravstveni sistem, saj ga bomo prej ali slej potrebovali čisto vsi, naše družine, prijatelji. Včasih je potem hudo gledati, kako naj bi bil nečesa »kriv«, pa ti ni nič jasno.
Z mediji sicer skušamo korektno sodelovati, posredujemo vse odgovore, pojasnila, si vzamemo veliko časa zanje. Je pa seveda odvisno tudi od tega, koliko si ga oni želijo vzeti za nas in za strokovno poznavanje stvari. Sama sem po izobrazbi novinarka in globoko spoštujem novinarje in novinarke, ki kljub težkim časom v medijih še vedno delujejo strokovno in profesionalno.

 

Na Twitterju ostajaš zvesta lastnemu razmišljanju. Ni te strah napisati lastno mnenje, četudi večina populacije razmišlja drugače. Si skozi leta preprosto dobila trdo kožo ali si se z njo že rodila?
Svojeglava sem že od nekdaj, trdo kožo pa sem dobila z izpostavljenostjo zaradi dela v medijih in za različne šefe, ki so bili vedno izjemno močne osebe. Kmalu v času odraščanja sem tudi ugotovila, da ni treba biti vedno »mainstream«, da si kul in sprejet. O življenju razmišljam na način, da toliko kot ustvariš, boš lahko porabil, zastonj kosil ni.
Že dolgo pa me fascinira, kako v družbi zelo radi o zelo kompleksnih stvareh debatiramo in sodimo pavšalno in populistično, ne da bi se zares pozanimali, kaj dodatnega prebrali, vse deluje nekako na prvo žogo. Mene tako niso učili niti starši, niti šola, niti fakulteta in imam s tem težave. Seveda se zgodi, da tudi sama kdaj prehitro skočim in bi se potem najraje pogreznila v zemljo, ko spoznam globino stvari. Zato pravim, da se še vedno učim.
Ampak, če imam drugačno mnenje, se ga ne bojim povedati. Življenje ni tekmovanje za miss popularnosti in vsak razumen odrasel bo znal zrelo sprejeti tudi drugačna stališča in poglede.

 

foto: družinski album – Najlepši del dneva: z otrokoma ob obali.

 

 

1 thought on “Svojeglava že od nekdaj”

  1. Hvala vama za čudovit in sproščen klepet.
    Ter za krasne izkušnje, podporo, sodelovanje.
    Tako topli in odločni sta.
    Vsaka na svoj način.
    Veliko vajinih besed se dotakne.
    Tole:
    ‘vsak razumen odrasel bo znal zrelo sprejeti tudi drugačna stališča in poglede,’ pa podpišem.
    Vse dobro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI