igzofkab
foto: Petra Greiner

Največja roža v stanovanju, ki je po višini meni do prsi in najmlajšemu čez glavo, je pred časom pričela dobivati rumene liste. Ni se spremenila le njihova barva, tudi odpadati so pričeli. Meni nič, tebi pa še manj.

Moževa teorija je slonela na dejstvu, da je kriv prah, ki ga neredno, ah, kar nikoli ne brišem z nje. Mene so bolj skrbele nizke temperature ob dopoldnevih, ko nikogar ni doma. Nekega večera sem jo prijela za steblo. Kar z obema rokama, kot bi jo malodane objemala, sedla ob njej in zaprla oči. Brez višje modrosti ali pozitivnih afirmacij nove šamanke iz sosednje ulice, sem si predstavljala, kako žari in ji preprosto prigovarjala, da je lepa. Če se dobro spomnim prvega ‘stika’, sem jo celo povprašala, kaj jo muči, a odgovora nisem prejela. Dolgo nisem mogla takole sedeti, vendar so bili rezultati vidni že prihodnji dan. Čisto majhni listi so hiteli na plano.

Raje, kot da posedam ob rožah, se obračam k njej. Veliko bolj me skrbi njena frizura takrat, ko je čas za obisk frizerja, kot denimo fizioterapija, ki bi morala biti del najinega vsakdana. Čez vikend sem še posebej pozorna na barve, ki ustrezajo njenemu barvnemu tipu ali ji oblečem celo to, kar je povšeči meni. Takrat ji prigovarjam, kako je lepa. Sladka. Krasno frizuro imaš, se namuzam. Pokaži mi tvoje lepe in majhne zobke, jo poprosim. Stisnem jo k sebi, kot da bi želeli grenčičnemu delu najine skupne usode zadati zadnji udarec in ji priskrbeti, da nikoli ne bi odšla. Pobožam jo po laseh in se privijem k njenemu skritemu kotičku mehke kože, ki čaka name za njenimi ušesi. Poljubim jo. In ponovno. Sladko, kot bi bila najina ljubezen nekaj najbolj veličastnega. Čutno, kot bi želela, da se stopim jaz ali da zagori ona. Zlijem se v njeno bit, ki takole brez pričakovanja čaka name. Ona je vedno pripravljena. Brez kričeče membrane zahtev na njeni bledi koži, preprosto čaka name.

Očitno tiči veliko moči v lepih besedah. Gotovo imajo komplimenti več terapevtskega učinka, kot se zdi. Morda smo bolj podobni rastlinam, kot bi to želeli. Ljubezen je gnojilo, ki ga potrebujejo tudi one in tudi mi. Moje dete očitno s prigovarjanjem, kot to počnem z najvišjo rožo v stanovanju, cveti kot za stavo. Ko jo pestujejo moje nič kaj zdravilne roke, raste vedno više in se postavlja celo na noge. Očitno utrip mojega srca deluje kot spodbujevalnik za njeno, po mnenju strokovnjakov, precej ubogo srce in vse skupaj je zanjo ljubezensko gnojilo, ki ji omogoča ne le, da živi, temveč, da raste in cveti.

Bojim se za svojega moža, ki ima vse našteto iz moje strani v izobilju. Revež bo dopolnil sto in še več let, ko bom jaz že davno spala. In kdo ga bo negoval takrat?

img_3607b
foto: Petra Greiner

1 thought on “Tako malo nege potrebujemo, kot rože”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI