foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Vem, vem, da nekateri radi ves čas tiščite noske skupaj. Tudi to mi je znano, da ne morete drug brez drugega, da živite vse mogoče oblike brezpogojne ljubezni in da je sreča v vaši družini našla svoje mesto, mir ter skupaj s tihim govorenjem zasedla prva mesta.
Pri nas je vse drugače. Da bo tako, bi mi moralo biti že jasno takrat, ko sem babici iz starega ponija pri mesarju padla na glavo, pa potem, ko sem pred 21 leti naredila izpit za motor in se vmes odločila, da do poroke ne bo nič. Kaj ‘češ’. Človek res ne more iz svoje kože. Četudi bi rad. Saj se razdajam, za svoje otroke. To se nekje mora videti, ampak imam pa rada tudi sebe. Rada imam tudi občasni nered in izpust iz vsakodnevnih vajeti. In prav nič me ne moti, ko mož odpotuje, resda redko, na službeno pot izven naših meja. Šele pri moji dragi psihologinji sem ugotovila, zakaj potrebujem teh nekaj dni, ko doma izgleda, kot bi družina izgubila mamo in ne očeta. Ko otroci gredo spat po 20h in ne do te ure in ko so jutra tako hektična, da bi se moral dan po njih že končati in ne nasprotno. Vedno sem bila pridna punčka. Bila sem kaj kmalu brez plenice, mami se v trgovini nisem metala na tla, temveč sem celo vedno znova opomninjala, da moramo varčevati, saj gradimo hišo. Čez šolske klopi, pa sem poletela, kljub nebriljiranju, brez potrebne pomoči staršev. In v cerkev sem hodila bolj redko, kot vsa moja širša družina skupaj. Potem pa te v življenju preseneti, ko se želiš iz pridne punčke preleviti v neurejeno gospodinjo. Ko dovoliš, da v lastni spalnici ostane olupek od banane, saj je prav v tem prostoru moja pisalna miza. V teh dneh, ko gospoda ni doma, najdeš zjutraj kavno skodelico od prejšnjega dne in kup nepospravljenega perila, ki se seli iz postelje zvečer nazaj na stol, pa spet na prvotno mesto in na koncu me ima, da bi vse skupaj oprala še enkrat, saj je kup tako pomučkan, da na daleč prepoznavnost ni mogoča. Športni dnevi so na sporedu sleherni dan. Če ne na periferijo k eni babici, pa k drugi, ki je te dni ravno praznovala svoj praznik. Seveda smo jo presenetili. Stali skupaj s teto Nino na stopnicah in ji z eno gorečo svečko v navadnem in seveda ne domačem muffinu (za peko ni bilo časa) prepevali ‘Vse najboljše za te’. Moja mama mi je sicer očitala, da njo nikoli ne presenetimo, pa sem ji razložila, da je potrebno negovati vezi, ki niso tako trajne, kot najine (in tako barvito razburljive, kot se ji počasi a vztrajno približujejo te s taščo. Vmes sem posesala le enkrat. Nisem bila prepričana, ali je bilo to narejeno zaradi mene same, ali varuške, ki po tradiciji prihaja v naš dom takrat, ko gospoda ni doma in izgleda, kot da čuva mene. Grejeva domačo zofo, si odpreva steklenico rdečega vina in si poveva vse tisto, kar ob tekanju in skrbi za otroke res ne gre. Kaj bi pa drugega, če pa je mlada ženska tako natančna in dosledna, da mi med moji telefonskim pogovorom in njenim spravljanjem Leva v pižamo, očisti umivalnik do te mere, da si pred spanjem ust sploh ne upam umiti.

Nered, ščepec kaosa, ki je pomešan z umazanijo (ki po mnenju obiskovalcev to ni) blagodejno vpliva na celotno mojo bit. In kot si sila ljubeče planemo v objem po prihodu nazaj, tako zavzeto si brez občutka krivde privoščim(o) kratki odklop od reda in discipline, kar pa je, roko na srce prav terapevtsko!

1 thought on “Terapevtski nered za mojo bit”

  1. Petra, dobro se bere. Kaj dobro, odlično. Enkrat preizkusim. Bom zamižala, da nič ne vidim in pobegnem:)
    Ljubka fotografija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI