foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Prvič sem se srečala z njo že kot otrok. Igrala sem se s prijateljico v starem mestnem jedru. Tekli sva in se skrivali med starimi napol zrušenimi kamnitimi hiškami, smejali se in sanjali o tem kaj bomo, ko bova postali veliki in lepi kot naši materi. Našo igro je prekinila njena mati. Morala je odit domov, ker je umrla njena babica. To popoldan sva se z mamo sprehodili tja v  temačno, s svečami osvetljeno, vežico. Tam sem jo prvič srečala. Stala je nad krsto in me gledala s temnimi, kot noč črnimi očmi. In jaz sem se je bala, ampak pogleda nisem sklonila. V vežici je bilo hladno. Hladen je bil tudi premočeni obraz moje prijateljice. Hladni sta bili sklenjeni roki njene babice v temnorjavi krsti.
Drugič sva se srečale tistega zimskega večera, ko je oče prišel pome na tečaj daktilografije. „Pridi“ je rekel  tiho in me objel. „Greva. Nonić je umrl.“ To noč sem jo čutila tako blizu kot nikoli prej. Njeno ogrinjalo je plapolalo po najini hiši, njen bledi obraz je visel nad mano. Bala sem se je toliko, da sem celo noč prejokala. Prvič v življenju sem razumela, da se ji ne da izogniti, da je vselej tu, tiha in vseprisotna, neizogibna in preži na nas v neskončnost. Takrat sem dojela, da bo nekega dne s seboj odpeljala tudi mojo ljubljeno mamo in mojega ljubega očeta, da bom nekega dne ostala sama s sestro in, da bo naše gnezdo ostalo prazno.
Tretjič. Tretjič sva se srečale takrat, ko sem že postala bojevnica v  boju proti njej. Nekaj več kot pet let so me urili kako naj jo prelisičim. Vsa predavanja, vse vaje, vse neprespane noči in študiranje so bili le urjenje za neskončno borbo proti njej. Tistega dne, ko sem se pripeljala v hišo neke uboge žene, je ona že čepela zraven nje in jo prekrila s svojim črnim ogrinjalom. Odrinila sem je in počepnila ob ženi na tleh. Vsi poskusi, da v to težko telo povrnem vdih in bitje srca bili so zaman. Dvignila sem pogled in opazila sarkastično gubanje ustnic, ki naj bi kazal na nasmeh. Tokrat je, kot velikokrat doslej, ponovno zmagala ona. Po prihodu v ambulanto sem se tresla in zeblo me je. Poklicala sem kolegico, da me pride zamenjati, ker se ne počutim dobro. In bruhala sem neštetokrat na poti domov. Celo zgodbo sem še dolgo dolgo premlevala in o njej razmišljala. Preplavljali so me protislovni občutki: žalost, izgubljenost, jeza, nemoč. Ta slednja je bila najbolj ubijalska. Zaradi nje so moje noči še dolgo bile neprespane.
Od takrat sva se srečevale pogosto. Ambulanta za starejše občane v kateri sem delala je bila njen najljubši poligon. Borile sva se velikokrat. In velikokrat sem zmagala jaz. Občasno sem imela občutek, da sem jo prelisičila, ko bi se kakšnemu bolniku z rakavo boleznijo stanje začasno izboljšalo. Ampak ne. Ona je bila le potrpežljiva. Počakala bi nekje v kotu, da se moj bolnik utrudi od bojevanja in takrat bi ga prejela za roko in odpeljala tam kjer jaz nisem imela dostopa. S časom sem se naučila, da poraze ne jemljem osebno. Čeprav bi vedno, vedno imela v ustih tisti ogabni občutek grenkobe in brez smisla.

Njen zadnji obisk bil je še posebej krut. Svoj plašč je ogrnila nad otrokom, nad meni ljubo deklico, ki je  imela rada vijolično barvo. Zgodba, ki sem ji že neštetokrat prisostvovala se je ponovila v vseh potankostih. Upanje, borba, utrujenost, odhod. In vsa paleta čustev: izdaja, jeza, žalost, bolečina.

Noč je. Sedim sama za mizo in gledam v temno nebo brez zvezd. Nisem več mlada. Nekoč zdravo dekle vse bolj pogosto trpi bolečine. In vse bolj pogosto bolečino mora odmisliti, da ne bi jemala zdravil. Občasno začutim, da je v sobi nenadno postalo mrzlo in dvignejo se mi kocine. „Smrt te je povohala“ bi rekla moja mati. Ne bojim se je več. Vem, da bo prišla takrat, ko bo moj čas. Tako kot je prišla po mojo nonico v tistem temnem tunelu nad Reko. Vem, da mi ne bo naredila slabega do takrat, ko bom pripravljena za zadnjo zaigrano bitko z njo. Ker me ni hotela zraven takrat, ko je nonica umrla. Odrinila je mojo roko in me pustila samo v zadnjem delu rešilca. Še dolgo bova igrale našo igro. Enkrat bom zmagala jaz, drugič ona. Vse do  dne, ko bom jo pogledala naravnost v oči in ji rekla: „Zdaj je pa dosti. Ne morem več.“ In to bo konec.

mag. Gordana Štrković-Tomaško, dr. med., spec. ped.

2 komentarjev na prispevek “Teta Goga: Jaz in smrt”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI