foto: Ovi Pufa Foto
foto: Ovi Pufa Foto

Ko sem bila še otrok, opazila sem  jih na hodniku. Bili so večji  in močnejši od mene, obnašali pa so se drugače, kot bi bili še majhni. „To so ti specialci“ je rekla  moja najboljša prijateljica. Ko sem jo presenečeno in z nerazumevanjem pogledala je dopolnila „tisti iz specialne šole“. Spomnila sem se takrat zgodbe, ki jo je nekoč nekdo povedal in smo se ji vsi smejali. Bili so to „tisti“ otroci, ki so se celo leto učili pet številk in jih čez poletje pozabili. Takrat sem se tej zgodbi nasmejala in to je bilo vse. Nisem se preveč obremenjevala z njimi. Obstajali so pač. Leta so minevala. Med študijem smo se naučili o takšnih osebah govoriti z več respekta. Niso več bili „specialci“. Imenovali smo jih „retardirani“. Meni, ki sem prihajala iz italijansko govorečega področja, to niti ni bilo sporno. Biti retardiran pomeni, da zaostajaš. Te osebe so se res kot otroci nekje ustavile v razvoju, ali pa je bil njihov razvoj  toliko počasen, da so zaostajali. Bolj se mi je zdelo sporno imenovati človeka „ invalid“. Invalido je italijanska beseda za nekaj kar ne velja, nekaj kar ni vredno. Na koncu sem se odločila, da se bom izogibala kakršnemukoli nazivu. Zadnje čase berem na forumih in na družbenih omrežjih, kako je beseda „retardirano“ grda in boleča za otroke. V njihovem imenu se starši teh otrok bojujejo, da se jih imenuje „otroci s posebnimi potrebami“. In, empatična kakršna sem, sem se začela truditi, da o teh otrocih mislim kot o osebah s posebnimi potrebami. Pa čeprav sem razmišljala kakšne so to potrebe. Kaj je to kaj je enemu otroku bolj potrebno kot drugemu? In nedavno sem, prebirajoč hrvaške časopise, ki so jih s seboj prinesli moji starši, našla članek o dvanajstletnem  Luki  iz Reke. Luka je odličnjak s cerebralno paralizo, v vozičku je, odvisen od pomoči asistentke, ki jo ministrstvo za šolstvo ne želi več plačevati. Problem hrvaškega šolstva. Jaz živim v Sloveniji. Pika. Ampak, to ni tisto kar me je zbodlo. Zbodle so me njegove besede: „Jezi me, ko mi nekdo kaže, da sem otrok s posebnimi potrebami. Nimam jaz nobenih posebnih potreb. Moje potrebe so iste kot potrebe vseh ljudi na Zemlji, imam potrebo po razumevanju, potrebo po prijateljstvu, po ljubezni, želim si obiske prijateljev, trenutno bi šel v kino… Jaz samo rabim pomoč, da svoje potrebe zadovoljim. „ Od tega članka naprej (naj mi oprostijo starši, ki se tako goreče borijo za naziv „otrok s posebnimi potrebami“) jaz takšnim otrokom več ne bom dajala nobenih imen. Zame bodo le Luka, Maja, Janez, Leon, Ana, David… Zdi se mi, da so nazivi določenih skupin nepotrebni. Če damo tem otrokom takšen ali drugačen naziv, jih bo motilo enako, ker jih ločuje od ostalih. Oni pa želijo samo biti sprejeti med prijatelji. Pustimo kreganja okoli nazivov.  Sploh ne razmišljajmo o tem. Vseeno je ali je nekdo v vozičku, ali so mu le padli ključi od avta, ali mu je zmanjkalo 20 centov na blagajni, ali je napačno izpolnil položnico, ali ne vidi cene v trgovini… Dajmo malo strniti vrste in končno odločit, da bomo vedno , če se le da, bližnjemu pomagali oz. da bomo reagirali tako, kakor bi sami želeli, da se do nas obnašajo. Mogoče se bomo takrat ustavili pred harmonkarjem v podhodu in mu v košarico vrgli kakšen kovanec. Mogoče takrat na semaforju ne bomo trobili zmedenemu tujcu. Mogoče bi se takrat nekdo ustavil, ko sem padla na ulici v Celju in mi pomagal pobrati papirje, ki so se razleteli naokrog.

Mogoče bi takrat le pogledali, kdo sedi v vozičku. V njem bi zagledali Luko in z nasmeškom bi mu lahko pomagali pri kakšni oviri. Mogoče bi bil svet takrat za odtenek lepši.

mag. Gordana Štrković Tomaško, dr. med., specialist pediater

3 komentarjev na prispevek “Teta Goga: Kdo sploh rabi nazive in etikete?”

  1. Se popolnoma strinjam z napisanim.Doben ni sam kriv,da se je mati narava z nijm poigrala.Krivo pa je clovestvo,ki taksno osebo ETIKETIRA in mu s tem vzame samozavest.

  2. Zelo lepo povedano, napisano.
    Dostikrat razmišljam, kaj naj bi sploh pomenilo “otrok s posebnimi potrebami”.
    Saj je vsak otrok drugačen, in vsak otrok (zdrav, nezdrav, zaostal, invaliden -uh, res grdo poimenovanje, tudi jaz vedno pomislim na italijansščino-invalido.. je bolje hendikepiran? itd.) ima svoje, posebne potrebe ..

  3. teta Goga bi bila dobrodošla tudi za nas tkz. zrele in odrasle, ker jaz imam en kup samo mojih potreb. krasen zapis.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI