foto: teta Goga
foto: teta Goga

Miza. Skodelica kave. Očala. In kup papirja. Prijave, ki naj bi jih v enem popoldnevu pregledala.

Posamezne diagnoze na prijavah so skoraj srhljive. Kdo sploh pošilja takšne otroke v kolonijo, ki je celo v tujini? V glavi že pišem različne scenarije: maligna bolezen se lahko vrne, morda je fantu to zadnje letovanje z vrstniki…, deklica je komaj končala zdravljenje, saj je prav, da zaživi normalno življenje, ampak… Brskanje po papirjih se nadaljuje. To leto smo zadnja izmena in vse je nekoliko drugače. Z nami so tudi odrasli ‘otroci s posebnimi potrebami’. Diagnoze na prijavah so takšne, da me postane strah. Same refrakterne epilepsije. Že naslednji dan sem spoznala nekatere od ‘posebnih’. Najprej se je Jure prišel dogovorit za meritve sladkorja v krvi. Franci me je na stopnišču vprašal, če sem dobro ‘spančkala’ in Simon se je z menoj rokoval, ko me je srečal. V naslednjih nekaj dneh sem vsak dan več bivala z njimi. Jure, ki naj bi bil prizadet, me je naučil kako uporabiti aparat za merjenje glukoze v krvi, Franci me je nasmejaval z vici, Toni je fantastično igral harmoniko.  Občudovala sem  Simona, ki bi ga zelo osrečila  vsaka prijaznost, Mitjo, ki se mi je še ure in ure zahvaljeval za navadno človeško gesto. Z njimi sploh nisem imela dela. Vse težave so reševali sami s svojimi spremljevalci. K nam so se prihajali bolj pogovoriti, kot kaj drugega. Druženje s ‘posebnimi’ je zame postalo  dragoceno. Komaj sem čakala, da jih spet srečam. Po dolgem času sem se sprostila in smejala tako kot nekoč. In ni me bilo niti malo strah, da mi kdo želi kaj slabega. Ko so odhajali, so se želeli z menoj fotografirati. In zdaj jo imam – dragoceno fotografijo na kateri sem obkrožena s prijatelji.

Danes sem ponovno v svetu ‘normalnih’. Njihove oči so hladne in neprijateljske, obrazi so skrčeni, nestrpni, jeziki strupeni. Moje ‘posebne’, zdaj le še nostalgično božam z očmi na fotografiji. Pogrešam te dobre ljudi in ne morem se znebiti misli, ki me preganja že od vrnitve domov: kdo je tu prizadet?
Oni ali mi?

teta Goga

foto: teta Goga
foto: teta Goga

2 komentarjev na prispevek “Teta Goga: Moji posebni ljudje”

  1. Kako resnicno. Zelo lep zapis in za zamislit se.
    Moja misija jutri: nasmeh na obraz ze zjutraj, ponavadi potem stvari kar same naprej stecejo. Ping pong efekt.
    Se ze veselim naslednjih zapisov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI