toskana1

Tukaj ne mislim pisati o toskanskem potovanju v Sofiinem prvem letu. Opevati griče, hrano in vino. Resda je bila družba domača in dušno blagodejna in da sem najboljše špagete jedla v skriti bufi, kjer so bili le domačini, ki so gledali nogomet. Koliko je naš takratni najmlajši član prejokal se raje ne bom spomnila, kako smo vsi dihali na škrge, bom odmislila, ampak še danes se čudim, kako je te razmere njeno srce preživelo.  Da, rekla sem, da lahko umre če želi prav tukaj. Ne, ni me bilo strah. Kje stanoval prvi zdravnik me sploh ni zanimalo, raje sem uživala v njenem objemu, medtem, ko so se ponoči mimo samotne hiše sprehajale divje svinje.

311921_10150288760788893_6817971_nVendar, ta toskanska zgodba gre takole:

Hodim po neznani uličici. Precej ozki in v rokah držim knjigo, ovito v temno usnje. Ko pogledam vanjo, ničesar ne razumem. Zavijem na levo in pred seboj zagledam moškega v črnem, ki ga prepoznam. Ljubim ga, četudi je on do mene ravnodušen. Želim si njegove pozornosti, čeprav je njegova naravnanost zadržana in hladna.
Noseča sem. To je nezakonski otrok. Rojevam v kolibi. Ob meni je moj oče, ki ima brado in čepico, ki je značilna za 16. stoletje. Rojenega otroka ne pogledam. Moji dolgi in rahlo valoviti lasje so zlati. Čez čas se naposled vzameva. Vsa presrečna stojim na hribu, brez dragih oblačil iz očetove hiše. Spokojna sem, ker se je naposled uresničilo. Ta moški v črnem je naposled ob meni. Živiva v skromnem domu, ki ga nisem navajena. Sobe so tihe in sive. Otrok nimava. Počutim se slabo. Nobene nežnosti in sočutja ne čutim, le psihične pritiske, ki jim zadenem konec ob zamahu z nožem. Krvave roke si umivam v blagoslovljeni vodi domače katedrale. On umre, jaz grem v samostan.

toskana3
Tam živim mirno življenje. Umrem naravne smrti in kmalu za tem moja duša še malo počaka. Koga čakaš? V celico vstopita dve nuni. Eno prepoznam takoj. Moja Maja. Za drugo se mi posveti šele mnogo časa kasneje, Sofia. In kdo je bil On? Moj mož, ki je moški ob meni tudi danes. šele, ko sem se res sprehodila sem videla tisto uličico San Gimignana. Čeprav sem že v času regresije vonjala toskanski vetrc in občutila mnoga stoletja nazaj.
Preostale toskanske fotografije so vidne tukaj.

toskana4

Dopolnjeno je. Po tej videni zgodbi razumem. Po vsem kar sem začutila, sem mirna in radostna. Naposled razumem. Sveža marčevska sobota je bila. S kolesom se samo po ulici navzdol spustim veliko lahkotneje. Po tem, kar sem doživela ima vse naposled smisel. In ti draga moja, ki si prišla ponovno, da te ne le pogledam, temveč objemam, negujem in skrbim zate. Gotovo imaš s svojim na zunaj šibkim telesom lekcije ti sama, vendar je najino ponovno snidenje naposled smiselno.

toskana2a
Moja Nataša, ki mi srčno kuha in stoji ob meni na najini veganski stojnici,  ima prihajajoč vikend tečaj reikija. Ob tej priložnosti podarja:
* 1x regresija (v vrednosti 110€)
* 1x reiki tretma (v vrednosti 30€)
napiši kaj želiš in počakaj do žrebanja v četrtek dopoldan. Vse omenjeno se izvaja v Mariboru. Njo ste spoznali tukaj že pred časom in si lahko prispevek o njej znova preberete tukaj.
http://nalaanaya.wix.com/domov

reiki

20 komentarjev na prispevek “Toskanska zgodba”

  1. Izkusnjo regresije si zelim ze veliko let, zdaj jo pa potrebujem. Zakaj? Da mi pomaga razumeti… globoko vdihniti in na posled zadihati. Zanjo, zame in za nas. <3

  2. Zgodba, ki jo čutim z Dušo … srčna in srečna … za vse … najbolj za Sofio, ki je ljubljena <3

    Srčno si želim zavedanja, kdo sem bila v prejšnjih življenjih. Morda mi je namenjena regresija. Hvala.

  3. Regresija ali reiki, oboje bi bilo v trenutni situaciji vec kot dobrodoslo, reiki zame, regresija pa za partnerja, ker ze nekaj casa zbira pogum.
    Sicer pa vedno znova presunjena nad tvojo mocjo in hvala za opomnik, ki bi ga verjetno vsi vsakodnevno potrebovali: uzivaj zivljenje in ga sprejmi kot se ti ponuja.

  4. Lepo, da si delila to svojo izkušnjo z nami. Sama se spogledujem z regresijo, a prepuščam žrebu, da se odloči namesto mene 🙂

  5. reiki. ža nekaj časa si želim to preizkusit, pa se na nek način ne “opogumim”. regresija pa bo še malo počakala 😉 da še malček dozorim. ali mogoče ne gre brez pomoči? oz. vodenja?

  6. Že dolgo,dolgo si želim regresije, vpogled v prejšnja življenja, ki bi mi,verjamem, marsikaj razložila in pojasnila … Neskončno bi bila vesela in hvaležna tega darila, saj te moje želje nikakor ne uspem spraviti na prioritetno listo … Vedno se kaj “uštuli” …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI