foto: Sami Rahim
foto: Sami Rahim

Kdo je kriv, da sem vso otroštvo prepevala: “Jaz pa pojdem in z veseljem, dobro voljo pri ljudeh…” Da je potrebno dobro voljo zasejati dobro in koliko pesmi sem z lastnim in povsem drugačnim besedilom opremil, vem šele danes.
Tudi do glasbene šole na Mladinski ulici me nihče ni posebej zapeljal, le mestni avtobus tja do Frančiškanov. Pravzaprav je bila moja velika ljubezen petje in če me glasbeni učitelj, ne bi iz prvih solo slavčkov vrgel med tretji glas samo zato, da sem jim pomagala držati bas, bi morda danes samo prepevala. Med klavirske tipke sem padla po pomoti. Prijateljica mi je vse preveč zavzeto pripovedovala o mističnem gibanju skozi note in tako sem ob solfeđu (še danes mi je ta beseda jako povšeči) vzdržala cela štiri leta, potem pa sem ob zaključku osnovne šole tudi domači klavir potisnila v kot. Kasneje sem (le) plesala. Martha Graham je razumela gibalne podobe, ko je rekla, da telo pove to, kar besede ne morejo. Tam sem bila pravzaprav še najbolj jaz. Pa tudi veliko kasneje, ko sem bila v predvajane vode vržena iz neke ljubezni do vsega naštetega. Pravzaprav sem Natašo iskreno prosila naj me vzame kdaj s seboj. Naj mi dovoli, da rolam tudi jaz. Dopusti, da zabavam ljudi in da seveda plešejo po mojem taktu. Tako sva v dvojici DJ Imenasenespominjamveč preživeli skupaj en Štuk, privatno štiridesetletnico in najbližja osemdeseta v Jazzu.
Potem se je rodila Sofia, ki je bila na mojem zadnjem rolanju že prisotna, pa skupaj z njo Zavod 13 in prvi, ter drugi koncert Trinajstka. Moram zapisati, da sta mi skupaj omenjeni besedi dobrodelni koncert mrzki. Bom razložila. Rada se družim, še raje zabavam. Dasiravno imam posebnega otroka, ne želim izpostavljati prav njega, da bi mi kdo pomagal. Zavedam se stiske mnogih, vendar počasi izgobijo taki koncerti sam pomen. Glasbeniki so ob plačilo, starši sicer pridobijo, otroci natrenirajo, ampak za božjo voljo, pa to se je razpaslo (smem tako reči) po naših koncih s takšno vnemo, da izgubljajo sijaj. Jaz pa rada omogočim našim staršem nekaj več glasbe samo zanje. Da se za hipec zazibajo v terapevtskih tonih, ki to obče gledano so in pozabijo na vsakdanje skrbi veliko bolj bolnega otroka, ki ga ima sosed. Da se zahvalim vse prijateljem, ki pridejo na vse otvoritve in me bodrijo tako na tiho. Za vse podpornike, ki odprejo denarnice, ponudijo lastne storitve in rečejo le: “Povej kaj potrebuješ in ne razlagaj preveč.” Glasebniki pridejo s ceno proti meni a dobijo plačilo za svoj prispevek jaz pa ob obdarovanjih vseh prisotnih v svojem življenju ne le zavoda, stopim v škornje prav vseh treh (bolj ali manj svetih) Kraljev. Današnjo noč sem spala že bolj mirno, namreč ob moji drugi najljubši številki 21 sem dobila tudi večnega zaveznika ne v boju, temveč v želji in prispevku, da bi bil naš mali svet bolj cvetoč. Obljubljam slovenski rock izpod rok filmarjev, ki jih boste slišali pod imenom Lusterdam, nadaljevali bodo domačini Leonart, ki ne prepevajo le domačem mestu in DJ Johnny Be Good s katerim bomo plesali po mizah.

Ker nihče od nas ne ve, koliko časa nam je še ostalo si želim, da bi bilo več radostnih trenutkov, v objem zapakiranih plesnih korakov in mnogo prijateljsko ponujenih rok. Namreč, ko se bomo poslovili, bodo štele le minute odlične glasbe, ki so nam dražile ušesa in trenutki, ki smo jih preživeli skupaj.

FB dogodek tretje Trinajstke je tukaj!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI