foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Koncert Trinajstka se je odvrtela in mene pomirja misel, ki jo slišim iz ust ljudi okrog mene. Da so se imeli lepo. Bojda je bilo vzdušje domače. Spoznali so se tisti, ki poznajo mene in so drug za drugega le slišali. Seveda smo se zatekli v klet Restavracije Rožmarin, kjer imamo druženja, kamor se odpraviva v dvojini po vsakem obisku gledališča in kjer nič, prav nič ni problem.
Počutila sem se, kot da imam ne le profitno organizacijo, temveč zelo uspešno podjetje, ki ob svojem dogodku ljudi iz drugod pogosti s prenočiščem in zahvala za to gre Termam Maribor, kjer Sanja dela tako učinkovito, kot bi bi bilo podjetje njeno. Eno družino smo nastanili v hotel Habakuk in 4 ljudi v Orla. Jelka mi je priskrbela nočitev še v hotelu Betnava, kjer prijaznost in dostopnost ne pozna meja in skupino mladcev smo poslali v hostel Pekarna prav tako na njihov doprinosni račun. Darila za naše starše in t. i. strokovne sodelavke, pa prijatelje in podpornike sem podarilo s pomočjo prav slednjih. Lepo se je zahvaliti. Podariti morebiti cvet in dati vedeti, da brez njih ne bi šlo tako zlahka. Že pred tem večerom sem omenila, da zavoljo enega od očetov lahko mirno spim. 21 Century je prišel naproti že ob našem pohodu z rdečimi baloni in pokazal, da darujejo ne da bi karkoli pričakovali. Leonart so me zazibali z mojim mestom in v prvi vrsti tik pred koncem sem pomislila, da igrajo le zame. Počutila sem se tako domače, kot bi sedela na domači zofi in jih gledala na zaslonu. In z ne več mladimi fanti skupine Lusterdam smo zaključili večer in pričeli novi dan, ne da bi se sploh poklicali.
Mnogo ljudi bi lahko ponovno izpostavila, jim še kaj podarila. Namreč, iskrena darovanja me ganejo. Prve pomoči in odzivi na vse klice v sili ostajajo na duši. In lepo je delati revolucionarne reči takrat, ko imaš za sabo vojsko čudovitih ljudi, tono ljubezni in energijo s strani tistih, ki te potiskajo naprej takrat, ko bi najraje stopil na prvo počivališče in tam tudi ostal.
Bil je čudovit večer v katerem je ‘zmagal’ dedi Franci, ki je stopil k meni s šopkom rumenih tulipanov,  jih nerodno držal v celofanu, na katerem je bila še nalepka trgovine v kateri jih je kupil in me z vsem ponosom, ki ga je tisti hip srce lahko držalo objel, kot zna le oče!

Vpogled v dogajanje najdete tukaj!

dedi

1 thought on “Tri, štiri, Tinajstka”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI