foto: Doris Markač

 

Draga moja,

včeraj sem poslušala tvojo starejšo sestro in mlajšega brata, ki sta si pripravljala sendviče in stala pred hladilnikom, na katerem seveda kraljuješ ti pripovedovati, da bi mali raje umrl in obudil tebe, kot, da bi bila mrtva ti. Nič se nisem zadrla v kuhinjo, pa dobro veš, da se derem v vse smeri. Vsak ima preprosto svoje žalovanje, kajne?

Priznam pa ti, da nisem pričakovala, da boš odpeketala pred desetim rojstnim dnem. Halo?! Desetko smo načrtovali vsi. Jaz in babi Sonja. Veš, da je bila ona tisti klic v sili, ki te je objemal, previjal in hranil. Nasmejala si jo, in tu in tam mi je celo priznala, da si malce pretežka za njeno hrbtenico. Ampak komu bi te zapustila za nekaj uric ali dan, kot njej? Veš, da mi je bilo zaradi tega lažje, veliko lažje. Takrat sem tekala za tvojim bratom in nergala nad najstniško sestro. Bili smo lahko sami. Bili smo normalna družina, za katero ni nihče pogledoval in tvoji sestri zavoljo nas ni bilo neprijetno. Jaz vem, da si ti to razumela. Še več. Nisi se drenjala v ospredje. Tudi takrat, ko sem jaz bentila ljudem, da napačno parkirajo na prostoru za invalide in je bilo neprijetno vsem drugim, razen meni.
Ampak, saj me poznaš. Derem se in norim. Živalsko se podim za svojimi otroki, kot sem se za teboj in prepričevala sem zdravnike takrat, ko se mi je zdelo, da bi morali ravnati drugače.

Sploh prve dni. Hvala bogu, da sva takrat odpeketali v Ljubljano, kjer je bilo vse drugače. Tudi zrak in prostor, ki sem ti ga dala. Želela sem, da umreš in bi se poslovili, ti pa si trmoglavo hotela z menoj. Lagala bi, če bi trdila, da te v naročju nisem držala neodločno. Ampak šli sva domov.  Skupaj. V neznano, ampak v dvoje. Neuki, a še kako tromglavi, kot znava biti le midve. Veš, to mi je večkrat odzvanjalo v glavi. Tvoja rogatost, ki ni potrebovala potrditev, da bi zmogla naprej. In fokusiranost, ki ni potrebovala aplavza. Joj, ko bi vedela, kako sem te oboževala. Si občutila to? Zaljubljena sem bila vate, ker sva bili midve dvojec, ki ni imel para. Dvojec, ki je dival nad nepremagljivimi viharji nepoznane rečne struge. In da, bila sem osorna. Bila sem nerazumljiva in v mojem naročju si nemo, vendar mirno bivala ti.

Veš, veliko ljudi zanima kako si odšla, ampak je dovolj, da jim rečem, da si odletela. V svojem slogu. In seveda brez znanila. Nenadoma. Odločno. In zbogom ter brez besed. Nekateri seveda potrebujejo nekaj besed in ne želim si, da sprašujejo osebje sunaj svojih vod sli brskajo po dokumentaciji, ki jih ne bi smela zanimati. Tako je bilo:

 

“Tiste dni me je bolel križ. Priznam, bolel me je križ, kar je zame sila redko in spraševala sem se, kako te bo še zmogla nositi po vseh teh stopnicah, ko pa boš kmalu imela dvajset kilogramov. Tisti dan, te je v avto odnesel očka. Nisva plesali. V srebrni klopeli v vrtcu si lebdela s svojo vzgojiteljico ti. Pripeljala sem te domov. Spominam se. Bila je gneča in stari gospe je na cesti pred križiščem zamrl avto, ki sva ga nameravala potisniti skupaj z gospodom brez noge. Bilo je patetično. On se je izgovarjal zavoljo noge, jaz, ker sem vozilo spečo deklico, ki je morala domov. Gospe sem se opravičila, to veš. In ona je razumela.

Doma se te po ustaljene ritmu preoblekla in okopala. O joj, kako si to oboževala. Jaz pa sem morala odstraniti s tebe od urina prepolna oblačila. Tako je pač bilo. In zavoljo tega nisi bila kriva ne ti, še manj mi. Radi pa smo te imeli dišečo. To veš. Oprosti nam, no. Smrad je bil podoben tvoji prababici Matildi, s katero sta se tako dobro ujeli, ampak stopimo naprej.

Ravno sem te namenila dati v stolček, ko si se že pričela zvijati. Epileptičnega napada nisi imela že leta in (seveda) leta. Po tem, ko sem to zaznala, sem tvojemu očku začela kričati naj poišče zdravila, ki jih leta in prav tako leta seveda nismo več imeli doma, ker jim je v tem času rok trajanja seveda potekel. Zatorej sem te pol spečo nesla na zofo in ujčkala. Varovala in ti prigovarjala. Že takrat bi morala opaziti razširjene zenice in tvoje plitko dihanje. Pa taka zdravstvena delavka, kajne? Klicala sem najine prijatelje v najbližjo lekarno s tabo v naročju in naposled po kratki uro v zdravstveni dom, ob čemer sem ugotovila, da ni druge, kot, da te peljem k strokovnjakom. Ker NE, NISEM te želela izgubiti. Mislila sem, da je samo en napad izmed redkih nizov in seveda, kljub tem si vedno prišla nazaj.

Torej, očka naju je peljal mimo zdr. doma, da sem pobrala napotnico (pustimo poti preko reševalne službe, ki bi terjale več časa in bi tako odvzele s terena preveč pomembnih ljudi in jo je želela sprejemna sestra na telefonu) in že si ležala na sprejemni postelji naše pediatrije. Bila si tako mrla, da sem te v mislih hecala, če morebiti smučaš. Dežurna zdravnica je imela predolg privatni pogovor, ki ni spadal v ambulanto in sprostila sem se šele ob intenzivni ekipi, ki te je poznala. Še več. Poznala sem jo tudi sama. Od takrat naprej, ko sem jaz odhajala domov, ker te bom zagotovo videla prihodnje jutro in so tebe z nadobičajno hitrostjo s posteljo vred vozili v četrto nadstropje, midve pa sva najino zlato nit začeli izgubljati.
To mi je povedala šele dneve kasneje sestra, ki je bila ob tebi in je prijateljevala s tvojo varuško, ki je edina znala prespati pri nas doma z vsemi tremi takrat, ko naju ni bilo doma.

Med peš potjo domov sem pobrala tvojo sestro. Ona je risala in domov sva nosili sliko. Tisto, za katero sem rekla, da naj ostane preprosto rdeča, ona in tvoj oče pa sta hotela globino. No, kaj bi naj storila? Tu in tam le znam poslušati. Ko sem se malodane slekla, so me poklicali iz pediatrije, naj pridem nazaj. Prišla sem in ekipa je stala na vratih. Zdravnik je s povešenim pogledom rekel, da so te izgubili in jaz sem med potjo do sobe štiri razmišljala, koliko minut si bila brez kisila, da ne bi imela posledic? Kako zelo prepričana sem bila, da boš oživela, si morda vedela le ti. Prepričana sem bila, da te bodo otoplile vsaj moje dlani ali le solze, pa te nič od tega ni spravilo po konci. Nisem vedela, kdaj naj pokličem tvojega očeta. Za vse nas je bil tvoj sloves preprosto šokantno presenečenje. Ne moreš oditi, če pa si tolikokrat nameravala in si vsemu navkljub ostala. Preprosto ne moreš!”

Kako bi naj vedela, da misliš resno, ko pa si nas strašila tolikokrat, pa si bila še vedno tukaj.
Vedela sem, da boš odšla, a sem skozi vsa leta to malodane pozabila!
Objemala sem te in te držala v naročju, ko si bila že povsem hladna. Za hip sem celo pomislila, da bi te nemara moje telo lahko otoplilo in oživelo, kot vsa ta leta doslej. Takrat, ko sva bili eno.
Veš, s teboj me ni bilo ničesar strah. S teboj sem bila neustrašna. Midve sva bili norici, ki sta ljudem kazali nekaj, česar niso poznali in so se tega nehali bati. Bili sva tisti, ki sta z glavo skozi vse bariere tiščali naprej, čeprav so vsi zmajevali z glavo.
Bili sva nepremagljivi in nihče, prav nihče me ni pripravil na življenje s teboj, vendar je nama uspelo. Zmogli sva se obdržati na nestabilnem kanuju, ki plove na drvicah. Obdržali sva se in kaj kmalu začeli tudi uživati. To je bilo čarobnih deset let. Oh, kakšna doba. To je bilo popotovanje redkih, ki so uživali, kot si želijo vsi.
Nihče pa mi ni povedal, da bo tako zelo bolelo, ko boš odšla. To je samota, ki zeva v praznino. To je bolečina, ki ji ni para. To je kislina, ki razbrazda še tako močno srce. Tvoja smrt je bila tisto, na kar si pripravljen že od začetka, pa prav zares nikoli ne moreš biti. Zapustila si me in jaz sem sama. Danes še ne morem trditi, da je vse prav tako, kot je, ker sem jezna v lastni nemoči. Bentim v predolgih nočeh, ko bi te najraje dvignila iz potelje in držala v naročju, kot vedno. Brez tebe ni ne dneva, ne noči. Brez tebe ni veselja, ne sreče. Brez tebe mene ta hip ni… Ampak moram biti in o(b)stati. Brez tebe sem jaz, a žal drugačna. Ni več vedrosti, ne veselja. Ni večnega optimizma, ne sreče, ki je včasih bila.

Hvala, da si bila in odšla, bom zmogla napisati kdaj kasneje. Danes me pusti le, da postanem na lastnem pogorišču tvoje bogate dediščine. Ta trenutek si želim, da bi te lahko objela le še enkrat. Te zavrtela pod disco lučko in seveda ob tonih kakšne izmed skladb iz ’80. Ti bi se smejala in jaz te ne bi nehala poljubljati. Za hip bi se zazdelo, da se je čas ustavil in midve bi se zlili v veličastno podobo enosti.

 

Povej, bo to kdaj spet mogoče?

 

foto: Doris Markač

 

 

4 komentarjev na prispevek “Tvojih deset, ki so le zame”

  1. Srčici, hvala, ker sta. Zame sta še vedno dvojina.
    Vsaka na svoj način. Tako daleč in tako ob meni hkrati. Rada vaju imam. vsako na svoj način. In… ko pride čas, se srečata. do takrat pa naj živijo spomini.
    Težko je razumeti, še težje je sprejeti…
    Velik objem

  2. Žal ne neha boleti, le naučimo se živeti z bolečino in mislijo na naše male, ki smo jih izgubili mnogo prehitro. In velikokrat si zvečer v tišini zavrtim Predinovo… Ne mine niti dan…

    Vse dobro žalostni mamici Petri in pomežik mali Sofii tja nad mavrico.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI