Z nagibom čez ramo ugotovim, da želim biti všečna odkar sem se rodila. Biti pridna, prijazna punčka.
“Lepo se zahvali. Odzdravi gospe. Nasmehni se. Ne dotikaj se tega. Tako je prav. To je dobro zate.”
In kar je še takšnega. Vse za ceno ljubezni. Da bi me nekdo imel rad. Vsaj najbližnji, kajne? Ker kot otroci vemo, da nas ima mama nehote bolj rada, če smo pridni. Bolj pogosto dobimo pohvalo ali njena roka tako prej pristane na laseh in nas poboža. Težko je otroku čutiti, da ga ima nekdo rad že zato, ker obstaja. Ker živi in le diha. Ker želi le biti, ne le, da ga pogojujejo z višino pridnosti ali gostoto umirjenosti.
Skozi mladost naš radar všečnosti lovi več in več ljudi. Prijatelje, ki nas obdajajo in tudi zapuščajo. To nas prizadene in ob enem pripravi na ljubeznen. Na tisto vznemirljivo in neopisljivo srečo z zanosom vred, in na drugi strani rane, za katere se sprva zdi, da se ne bodo nikoli zacelile. Kimamo učiteljem, od katerih bi najraje zbežali in se šele mnogo kasneje zavemo, kako grenka slika je polzela po našem odraščajočem grlu.
Nič drugače ni kasneje, ko na se na delovnem mestu oblikujemo in želimo dokazati. Mahamo z repom in čakamo na dodaten piškot. Da bi nas le sprejeli, saj nihče, prav nihče ni rad sam. In mnogo let preteče, ko ugotovimo, kdo so tisti pravi prijatelji, ki nas imajo le radi. Spet začutimo starševstko skrb in nekaj brezpogojnosti. Nič ni narobe, le da sta oprosti in mislim nate dovolj blizu.
A kaj je tisto, kar našo gotovost vase kot nemiren čolnič, vedno znova pretresa, tudi takrat, ko nevihte ni blizu? Čemu nas vznemirja že lahen vetrič, ko nekdo reče nekaj, česar ne pričakujemo? Kako nam lahko močno  sonce od zgoraj požge korenine globoko v zemlji? Kaj nas zbuja ponoči, ko luna še spi in se zdi, da lahko naposled spimo zadovoljen sen?
Ko že mislim, da sem varno privezana v meni poznanem pristanu, se od nikoder prikaže pošast nejevere, ki dvomi. Črnina, ki začne izpraševati znova, čeprav se je zdelo, da sem se s seboj že spravila, ne le pomenila. In vrta in vrta. Potiska na vse smeri in jaz se sprašujem, kako to, da sem lahko ponovno v dvomih. O sebi in svojih odločitvah. Znova se postavim pred sodnika v sebi in ponovno iščem odvetnika zunaj oklepa.
Ko ugotoviš, da si sam sebi najstrožji sodnik, učitelj s palico in nepopustljiv roditelj si želiš vse te like v enem duhu, znotraj majhnega telesa odstraniti. Izrezati, pa četudi pri živem mesu. Pomislim, da bi prej lahko iztrgala lastno srce, kot izžela tega neuničljivega možiclja. Ker temu nikoli, prav nikoli ne morem biti povšeči. Ne zna pohvaliti in še nasmehne se ne. Vendar po vseh letih ležanja na terapevtskem ležaniku vem, da ga lahko moj pogled oslepi, sapa iz nosnic celo premakne in priznanje, da je tukaj zmanjša do te mere, da moči nad mano nima več.

Ob tem boju pomagajo kakšne stare, lastne fotografije. Te iz katerih veje neomajna moč, ki jo v danem trenutku ne čutim. Oči me pomirjajo, ker pravijo, da sem v preteklosti zmogla to in še več. Da so majava tla le kratkotrajni pojav. Na njej prepoznam sidrišče lastnega bitja in nepomembnost mnenja ljudi okrog mene. Vprašanje “Kaj bodo rekli drugi?” me zgreši in izgubi pomen.

Spet si rečem: “Ne maraj, saj je vse v redu. Tista peščica ljudi okrog tebe te ima rada. Zaupaj si. Če ta hip tega ne čutiš, poglej ta zaprašen ujet trenutek, ki ti pravi, da si nepremagljiva bojevnica in ko boš zaprla oči boš začutila, da se imaš rada tudi sama. Z razliko od otroških let, danes za vse to ne rabiš biti več pridna in prijazna punčka. Tvoj obstoj je za ljubezen samo dovolj.”

 

 

Pripis: te trenutke je ujela meni ljuba čarovnica iz divjine Martina Zaletel nekega davnega novembra leta 2017. Čeprav se zdi, da vse fotografije objavim takoj, sem te čuvala. Za nek poseben vzgib. Misli, ki bi jih hotele imeti ob sebi. In ona je ujela pogled v katerem se zazrem in vem, da je vse, prav vse v najlepšem redu. 

 

1 thought on “Ujeta moč iz davnine”

  1. Petra, neomajna moč. Bojevnica. Ena sama ljubezen. Čarobnica. Vse to in še veliko več.
    Ne glede na občutja danes. Bodo privrela. V vsej svoji prvinskosti.
    Najboljše fotografije so.
    Naj spodbudijo.
    Objem

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI