foto: Dejan Bulut
foto: Dejan Bulut

Ko gledam različna ljubezenska razmerja na socialnih omrežjih si mislim, da imam v odnosu težave le jaz. Ob romantičnih sporočilih, ki so vidni vsej javnosti, se raznežim, kot bi brala Doktor roman. Zavzdihnem, ker sama nimam tako pravljično obarvane ljubezni, temveč le prelepe trenutke, vztrajnostno tovarištvo in vsakodnevne motnje iz okolice.
Se pa lahko tolažim, da bi morda v času, ko sva se z možem tipala na daljavo in si mesece pred prvim snidenjem pisala pisma, ob prisotnosti socialnih prijateljev puščala globoke stihe na zidovih, drug drugih. Tako pa sva skrbno varovala najino plaho ljubezen in zelo počasi stopala drug proti drugemu. No, on je tiho čakal v svojem brlogu, jaz pa sem vrat na nos hotela pridrveti v prostore mladega asistenta, kar mi je onemogočil njegov prezgodnji odhod domov. Seveda sem prva poklicala jaz. Plaho je odgovarjal, kot bi mu nekaj dalo slutiti, da ima ženska na drugi strani daljše roge, kot si je to mogoče predstavljati. Kaj ne bom pogumna? Pred njegovim prihodom, sem vsa utrujena od nenehne razlage in zagovarjanj svojih načel sklenila, da naslednjemu povem vrat na nos in uho tisto, kar mora moški v svojih zrelih letih slišati. Ženska bi se pač rada poročila in imela otroke. Seveda, če sta dva količkaj kompatibilna. Da bi hodila ponovno na kave in pozna kosila, se spoznavala, tipala in morebiti celo zaživela skupaj, potem pa šla po določenem času narazen, ker se v osnovnih prepričanjih ne bi strinjala, sem si prihranila. Brez fige v žepu sem realistično opisala svojo zgodovino, dodala želje in pripomnila, da je prva zamera boljša, kot naslednja. No, te druge si nisem niti želela. Pa sva se po nekaj mesecih naposled srečala. On tih, ona blebetavo vihrava. Če verjameš v pretekla življenja, ti lahko prišepnem, da se je nekaj več čutilo že v pismih, v nasprotnem primeru ostanimo pri tem, da ti usoda na prag pripelje človeka, ki ga sam določiš za usodnega in se skupaj z njim podaš na neznano pot. Kot bi bil slep in končal le osnovno šolo. Z bebavim občutkom, da bo prihodnost lepa, kot v romantičnem filmu in bodo otroci vsi videti kot iz škatjice. Priznam, da se je za glavo ob najini – po letu dni druženja- napovedani  poroki držalo nekaj, nama zelo ljubih ljudi. Jaz sem se delala neumno in bila naprej prepričana v svoj občutek. Tisti, ki ti naznani v kolenu celo slabo vreme, čeprav se nad tabo zgrinjajo oblaki. Pa sva ob skupnem kreditu za stanovanje pristala na prvih tleh obrabljenega parketa. S tako ihto sva vzela le 15 letni kredit z večjo vsoto, kot je moja številka čevljev, ker sva ga želela čim prej odplačati. Pozabila sva namreč, da je treba v meščansko stanovanje vložiti veliko več, kot so prvi izračuni velevali. Pa sva preživela leta brez dopusta in centralne kurjave. Poti brez avta in televizije. Po Sofii sem tako ali tako rekla, da je vso dosedanje odrekanje sodu izbilo dno,  zato smo šli po letih odrekanj naravnost v Toskano in uživanje je dobilo nov pomen.
Danes imava avto, ki je sicer polnoleten in brez klime, ampak nas vsaj odpelje sleherno leto na dopust. Kredit izplačava šele čez 3 leta, ampak pri družinski terapevtki sva že oddelala eno ‘rundo’. Vsake toliko si celo priznava, da bi brez otrok zaradi raznolikosti že zbežala drug od drugega, ampak vsemu navkljub, brez opevanj na socialnih omrežjih in z vsemu vzponi in padci vred lahko rečem, da se imava še vedno rada.

 

Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.

1 thought on “Usodne ljubezni v realnem življenju”

  1. Vidva sta en takoooo lep par.
    Vse te poti na poti skupnih življenj. Iskanja. Potovanja.
    Vsako potovanje z znano ali nezanano osebo zahteva dosti več od le vsakodnevnih ali občasnih srečanj. Nenehno prilagajanje. Včasih vztrajanje, tudi, ko se ti zdi, da ti ni. A je tista neka vez. Ljubezen. Navsezadnje otroci.
    Ko se različnost spaja in ostaja. Večna.
    Naj živi. Ljubezen. Vajina. In vaša.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI