Psihološka terapija, psihoterapija in zanimanje za odnose me spremljajo že od nekdaj, a o narcistični motnji sem vedela zelo malo. Prav zato se mi zdi pomembno, da o tej temi spregovorimo odkrito. V ta namen sem se pogovarjala s Katjo Knez Steinbuch, priznano družinsko terapevtko in psihoterapevtko, stažistko relacijske družinske terapije ter ustanoviteljico in direktorico Inštituta Vita Bona. Pogovor je razkril številne dragocene uvide o dinamiki odnosov, vplivu narcistične motnje na posameznike in njihove bližnje ter kako lahko z ustrezno podporo in terapijo krepimo medsebojno povezanost in razumevanje.
Začniva tam, kjer ljudje, ki največkrat sami potrebujejo terapijo, to predlagajo drugim. Kaj bi lahko rekla o takih posameznikih ali zakaj je temu tako?
Ljudje na splošno velikokrat lažje opazijo na drugih, kar je problematičnega. To je navidez lažje kot vzeti lastno ogledalo in se spustiti v prepoznavanje svojega notranjega sveta. Hujši primer pa so toksični odnosi, kjer ena oseba (po navadi nekdo z narcisistično motnjo) na tak način ponižuje drugo. Osebe z narcisistično motnjo imajo namreč zaradi svoje notranje globoke ranjenosti popolno nezmožnost vpogleda vase in se nenehne projekcije, poniževanja in blatenja pojavljajo zato, ker brez tega ne znajo. Njihov napad je hkrati njihov najpogostejši obrambni mehanizem, ki jim omogoča verjeti, da je z vsemi drugimi nekaj narobe. Ta ranjenost je tako globoka, da se niti ne pojavlja možnost, da bi ljudje s hudo motnjo dejansko sami prišli na terapijo – oziroma če pridejo, pridejo pokazat samo to, kaj vse je partner naredil narobe.
Veliko terapije se sedaj izvaja online. Prijateljici, ki živi v sosednji državi to ustreza. Gotovo so prednosti – katere, ampak ali je kakšna pomanjkljivost?
Do pandemije smo psihoterapevti kar močno verjeli, da se psihoterapija mora nujno izvajati samo v živo, če se le da, predvsem zaradi senzibilnosti tematik, o katerih govorimo na terapijah (v mislih imam predvsem predelave različnih travm in zlorab). Ker pa je bil to takrat edini način, je tisto obdobje odprlo popolnoma drug pogled. Psihoterapevti smo dobili izkušnjo, da se da tudi preko spleta spregovoriti o težkih temah in da tudi na ta način psihoterapija deluje in pomaga in v končni fazi tudi rešuje življenja. Prednost je torej neodvisnost lokacije in večja prilagodljivost uporabnikom – na primer mladi starši so lahko na psihoterapiji potem, ko uspavajo svoje otroke in za to ne potrebujejo dodatnega varstva. Pomanjkljivost pa je zagotovo v občutku osebnega stika – zaupanje in varne odnose je še vedno najlažje graditi v živo, kot pa preko ekranov. Po drugi strani pa imamo to prednost, da se lahko kljub razdalji in težjim situacijam ljudem omogočimo dostopnejšo psihoterapijo, za katero se psihoterapevti močno zavzemamo.
Je delo na sebi dolgoročen proces? V mislih imam denimo psihoterapijo. Sama sem ob koncu le – te bila precej zmedena ali bom brez ‘bergle’ zmogla. ta hip obiskujem le pogovore s terapevtko, kar je kot redno in četudi 2x tedensko obiskovanje morda povsem zadostno. Sprašujem ali tisti, ki imamo tendenco dela na sebi kdaj priložnost, da se te bergle rešimo oz. je ne potrebujemo več?
Zagotovo psihoterapija zbudi veliko vprašanj glede lastne moči, samostojnosti in sposobnosti in popolnoma normalno je, da se na psihoterapevte tudi navežemo. In popolnoma normalno je, da se ob zaključku terapije (in vsakega odnosa) pojavljajo vprašanja, kako naprej. Ampak ravno varna navezanost (ki je cilj vsake terapije) je tista, ki spodbuja tako povezanost v odnosih, kot samostojno držo. Ravno varni odnosi pokažejo, da je popolnoma normalno, da smo hkrati obkroženi z ljudmi in hkrati zmoremo biti sami. Tako mora psihoterapija biti usmerjena tudi v zavedanje, da uporabniki zmorejo tudi sami, prav tako pa potrebujejo bližino ljudi in pogosto tudi pomoč drugih strokovnjakov. Včasih potrebujemo narediti za to tudi plan vključitve socialnega okolja, poleg družine torej tudi prijatelje in morebitne bližnje sodelavce, ter druge strokovnjake. Tako se bergla porazdeli med več ljudi, hkrati pa uporabnik z okrevanjem čuti večjo stabilnost tudi sam v sebi.
Kaj je v odnosu najpomembneje ali kje vidiš pasti, da se morda ne razumemo, ne zmoremo rasti skupaj in podobno?
Skupna rast je vedno odločitev več ljudi in partnerski terapevti pogosto vidimo izzive prav v tem, da se ena stran ne more odločiti. Včasih pa celo deluje, kot da se na primer oba želita odločiti za rast (ker oba prideta na terapijo), pa se sčasoma izkaže, da sam prihod in želje niso dovolj za globljo spremembo. Disonanca med tem kar si želimo v mislih in med tem, kar naše telo čustveno zmore v določenem času je včasih žal prevelika. In v takih primerih jo je potrebno za začetek sprejeti.
In še zadnje: kako sprejeti sebe v vsej(ne)popolnosti? Sprejemanje sebe je prav tako dolgotrajen proces?
Drži, celotna psihoterapija je dolgotrajen, poglobljen proces, ki se ne zgodi čez noč. Osebno mi je zelo všeč rek »majhni koraki – za velike spremembe« in ga z uporabniki večkrat ponavljamo. Še več, psihoterapija mora iti usklajeno z uporabnikom, uglašeno glede na njegove zmožnosti in sposobnosti sprememb, to pa je pri vsakem človeku drugače. Hkrati pa je največja naloga psihoterapevta to, da sprejmemo različne procese in še bolj različnost v ljudeh in da tudi to omogoča uporabniku sprejemanje. Ko se počutijo sprejete v psihoterapiji, v vseh čustvenih stanjih, lažje začnejo sprejemati, da so v redu tudi takrat, ko s sabo niso povsem zadovoljni, ali pa ko čutijo težke občutke in podobno. Predvsem pa se je potrebno zavedati, kot ste omenili sami, da je to proces, včasih celo doživljenjski in se nadaljuje doma vsak dan znova. Pomembno pa je, da stopimo na pot. To pomeni, da smo izbrali delo na sebi in pogum, ki ni samoumeven. Sprejemanje sebe zahteva tako posebno vrsto poguma in že prvi korak naznanja upanje.
Skupaj z založbo Chiara podarjam knjigo V opoju narcisa slovenske avtorice. Nagradna igra poteka na Instagram profilu petragmerlak vse do ponedeljka 25. novembra. Sodeluješ tako, da v komentar pod fotografijo knjige zapišeš, kako sam izhajaš iz zapletenih (ne nujno ženska – moški) odnosov.
Družinska terapija | Partnerska terapija | Zakonsko in družinsko svetovanje
info@druzinska-terapija.com
