Ljv2re_J55zYy69L3OX9C02YJtBVw3iNQKsszEeAd4o
foto: Rene Gomolj

Mislim da je povsem normalno, da izberem temo, za katero po svetu pravijo da je najpomembnejša postranska stvar, v našem mestu pa zadevo jemljemo še rahlo bolj resno. Seveda mislim na fuzbal, za katerega zadnja leta celo pravimo, da je to ˮitak še edina stvar, ki v Mariboru funkcioniraˮ. A ne bom pisal o preteklih uspehih mariborskih nogometašev; o tem je že bilo in prepričan sem, da še bo, prelitega hektolitre črnila. Rad bi napisal nekaj o (pre)malo znanem delu mariborske nogometne zgodovine, o Vijolicah.

Leta 1971 se je znani nogometni trener in zanesenjak Pepi Kirbiš odločil, da v Ljudskem vrtu sestavi žensko nogometno ekipo. Mnogi so se takrat tej pobudi smejali in zmajevali z glavo, a gospod Kirbiš je verjel v svoje punce in enakopravnost, vztrajal pri svoji odločitvi, in tako so kmalu nastale Vijolice. Podobno vlogo kot Pepi Kirbiš v Mariboru, je v Ljubljani odigral Stane Benkovič. Čeprav je bila ženska ekipa v belem mestu le kot neke vrste privesek NK Olimpije in v mnogo slabšem položaju kot naše Vijolice, lahko mirno trdimo, da sta ti dve ekipi orali ledino ženskega nogometa v Sloveniji. Že pol leta po nastanku sta se obe ekipi priključili medrepubliški ligi ˮZahodˮ, v kateri so igrale še ženske nogometne ekipe iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Večino svojih srečanj so takratni ženski klubi odigrali pred in po tekmah svojih moških kolegov. Da dekleta niso bila kar tako, priča izjava legendarnega športnega novinarja Francija Pavšerja v Večeru 16. septembra 1971, tri dni pred derbijem Vijolic z Olimpijo v Ljudskem vrtu: ˮPrvič v življenju sem prenašal ženski nogomet, ko je za Bežigradom Olimpija po 11-metrovkah premagala borbene Mariborčanke s 5:3. Najbolj sem bil presenečen tedaj, ko je bila končana prvoligaška tekma Olimpija – Bor in ko so pritekla na igrišče dekleta, da bi odigrala še drugi polčas. Tribune so ostale tako polne kot na začetku, nihče ni odhajal domov, in to je bil najbolj zgovoren dokaz, da so dekleta ogrela množico. Prepričan sem, da bo takšno razpoloženje tudi v nedeljo v Ljudskem vrtu in da bo spodbujanje še stopnjevalo sposobnosti enih in drugih.ˮ Že leto kasneje, leta 1972, so Vijolice dosegle svoj prvi uspeh in osvojile pokal ženske nogometne lige. Na povratni tekmi v Ljudskem vrtu so pred 8000 gledalci premagale Olimpijo s 3: 1. Očitno je tudi ženska različica ˮvečnega derbijaˮ takrat polnila mariborske tribune. Prav je, da poleg trenerja Pepija Kirbiša predstavim še igralke. Udarno enajsterico Vijolic so tvorile: Marjana Urankar, Sonja Ilić, Jožica Eger, Jožica Črešnar, Milena Jugovec, Ema Erjavec, Ida Menhart, Magda Kegl, Blanka Milošič, Marjana Kop in Stanka Horvat . Sliši se skoraj neverjetno, a kljub popularnosti in začetnih vzponih ženskega nogometa, pa naj bi nekateri takratni funkcionarji Nogometne zveze Slovenije storili vse, da bi ženski nogomet v Sloveniji zamrl.

A se takšna entuziasta, kot sta bila Pepi Kirbiš in Stane Benkovič nista pustila kar tako, vztrajala sta in iskala nove poti. Leta 1974 sta ženski nogomet v Sloveniji pod svoje okrilje prevzela zakonca Antonija in Janez Krajnc iz Ljubljane. Klubi in igralke so se morali po takratnih zakonih pravilno registrirati pri NZS, pričeli so se tudi trenerski in sodniški tečaji, tako da lahko leta med 1974 in 1977 štejemo kot začetna leta organiziranega ženskega nogometa pri nas. Imam pa občutek, da se je s tem izgubilo nekaj začetne nogometne romantike tiste napol ˮdivje ligeˮ ženskih ekip. In iz tega obdobja je tudi ta, za nogometna rivala kot sta Maribor in Olimpija, skoraj neverjetna poteza. V želji, da bi Slovenija v takratni Jugoslaviji na področju ženskega nogometa igrala vidno vlogo, sta se nogometna kluba Olimpija in Vijolice združila v enotni Ženski nogometni klub Ljubljana. Ko sem se o teh zlatih časih ženskega nogometa pogovarjal z nekdanjo številko 10, gospo Sonjo Krajnc (prej Ilić), so se ji ob obujanju spominov svetile oči in pripovedovala je s strastjo, kot bi bila še vedno v nogometnem dresu in kopačkah na igrišču. Mene pa je zanimala še druga, morda še bolj neverjetna zgodba, kot je bila združitev klubov iz Maribora in Ljubljane, in del katere je bila tudi gospa Sonja. Že prej sem omenil, da so večino svojih srečanj takratni ženski klubi odigrali pred tekmami svojih moških kolegov na stadionih širom Jugoslavije.

Ženski nogometni klub Ljubljana je tako eno svojih odigral tudi na beograjskem stadionu Marakana, pred velikim derbijem med Crveno zvezdo in Partizanom. Kot vemo, je v tistem obdobju sprejela Marakana tudi do 100 000 gledalcev in prav mestni derbiji Crvene zvezde in Partizana so bili, in še vedno so, praviloma razprodani. Tako lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da velja to združeno moštvo Vijolic in Olimpije za slovensko ekipo, ki je nastopila pred najštevilčnejšim avditorijem v zgodovini slovenskih ekipnih športov.

Punce, kapo dol!

 

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

 

Za Večer v nedeljo je tekst zapisal Vid Kmetič. Objavljeno 5. julija, 2015.

 

 

2 komentarjev na prispevek “O Vijolicah ali punce kapo dol”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI