foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Kadar govorimo o tem ali onem državnem sistemu, ne moremo mimo priokusa rigidnosti, ki je še kako moteč, kadar stojimo v vlogi uporabnika sami. Palica kritike je upravičeno in mirne vesti lahko v rokah tistega, ki je na obeh bregovih deročega zdravstva. Šele v zadnjih štirih letih in pol sem kot fizioterapevtka prestopila breg in si brez lastne izbire nadela rokavice posebnega starševstva ob hčeri, ki se sploh ne bi bila smela roditi, dasiravno sem hvaležna za njeno prisotnost in za neodkritje njene diagnoze v času nosečnosti ne krivim nikogar. Še vedno rečem, da je v naši državi za posebne otroke poskrbljeno dobro. Teorija ponuja vse potrebno, v praksi pa se zatika na vsakem koraku do te mere, da imajo mnoga društva še preveč dela.

Ampak naj se vrnem na začetek. Takrat, ko sem izvedela za diagnozo moje deklice, psihologinje domače porodnišnice še videla nisem, čeprav jo imajo na plačilni listi. Ne jaz niti ne mnoge druge ženske. Tudi takšne, ki jim je otrok na žalost umrl prav tam. Danes bi si želela, da bi v belih ustanovah nekdo ponujal informacije na enem mestu. Tako pa ob vsem, kar nam sicer ponuja javno zdravstvo, ostajajo starši še vedno zmedeni in iščejo pomoč zunaj omenjenih ustanov. Še vedno nisem doživela podporne skupine na intenzivnem oddelku pediatrije, ki je le streljaj proč. Našo zastonjsko ponudbo so odpravili z izgovorom, da imajo v hiši psihologe. Ki jih matere vidijo šele takrat, ko skorajda zblaznijo. Neprofitne organizacije v takšnih zgodbah nimajo prostora, dasiravno bi ponudile strokovno dovršen kader in lastne izkušnje posebnega starševstva. Še dobro, da nas razveseljujejo vsaj Rdeči noski. Naša zloženka s ponujeno (seveda neprofitno) pomočjo pride do žensk le pod mizo in od zdravnikov, ki so v naših prizadevanjih videli dopolnjevanje. Prav tako niso sprejeli možnosti sodelovanja ene od sester, z razlago, da kader ne sme biti vpleten v druge (dasiravno neprofitne) organizacije, čeprav vemo, da so v mnogih odličnih in potrebnih društvih prav te z zdravniki vred.

Počasi bom morda spregledala, da je problem na moji strani. Iskrene kritike, ki potrka na vrata in se želi pogovoriti iz oči v oči, ne mara nihče. Že prvo leto težkih trenutkov ob resno bolnem otroku sem napisala pismo, v katerem sem orisala odlično prakso rokovanja v naši prestolnici, ki sem ga doživela sama. Kasneje sem potrkala na vrata še pri sosedih in po skupnem sestanku še vedno ostajajo zloženke le pri posameznikih (na črno) in podporna skupina za matere, ki bdijo na oddelku ob svojih otrocih, le srčna želja. Za rokav sem pocukala še predstojnika gineko-porodnega odseka, a me je napotil k tem, s katerimi smo se že srečali, pa skupnega jezika nismo našli. Konec zgodbe, ki bo morda nov začetek, pa je odločen “ne nadlegujte posameznikov, temveč komunicirajte z vrhom naše inštitucije”, gospoda, ki je pomemben stik z javnostmi. Nagrada, ki sem jo prejela iz rok predsednika države, jabolko navdiha, je dvorezen meč. Ko sem že hotela mirno ždeti v senci, sem ob prejemu omenjenega sadeža obljubila, da se bom trudila še naprej. Zato sem prosila za predstavitev pred pediatri našega zdravstvenega doma, da se predstavim in orišem tegobe, ki se jih brez dodatnih financ da še kako dobro odpraviti. Ta teden bom obiskala še direktorja, ker so odzivi pri pisnih pritožbah posameznih staršev precej klavrni. Ob novem potrjenem mandatu direktorja domačega univerzitetnega kliničnega centra imam občutek, da bova imela dovolj časa, da se naposled obrnem na glavnega, kot mi je to priporočal njegov podrejeni. In da, še vedno sanjam, da bi celo delala prav na omenjenih lokacijah, kot fizioterapevtka, ki pozna stisko in bolečine posebnih mater, ampak mi je tudi jasno, da zaradi svojega iskrenega jezika in vztrajnega duha, ki piše, prosi za sestanke in opozarja, tam ni prostora. Da le ni vse tako črno, dokazuje moj ginekolog, ki je tik pred šefovanjem prosil za moj pogled na doživljanje v njegovi hiši in prekinil prakso nagovarjanja žensk z mamica, ki sicer resda kliče po domačnosti, vendar si v trenutkih, ko stojiš tam v preveliki spalni srajci, želiš biti gospa, čeprav se tako niti ne počutiš. Pediatrinja, ki mi je namignila, da je nekaj hudo narobe, in so jo v tistem času nepotrebno omenjali vsi mediji, je sedla z mano, kot bi se poznali že vrsto let, pa je pred tem še srečala nisem. Tu so še sestre, ki ponujajo toplo roko, čeprav zato ne dobijo finančne stimulacije, pa bi si jo še kako zaslužile, in vsi mlajši zdravniki, ki prihajajo s fakultete v prestolnici in bi bila v državi več kot dovolj. Moja cimra iz študentskih dni, ki je sedaj del belega sistema, me je tako ali tako pomirila. V omenjenih ustanovah je bojda pravi otroški vrtec glede medosebnih odnosov in pomembnosti. Ambiciozni kader, ki razmišlja s svojo glavo in je navajen na druga mnenja sosednjih klinik in ob tem ne dobi dolgega nosu, tam ni ravno dobrodošel. Da bi zadostil le letni kvoti, je potrebno dodati še tisti del, ob katerem imaš občutek, da nekdo dela tako predano, kot bi bil zasebnik. Sama po izkušnji lastnega neprofitnega zavoda razmišljam, da bi ljudje, delujoči v javnem zdravstvu, morali vsaj za kratek čas pod lastno taktirko voditi kakšno manjšo organizacijo, v kateri je treba iz lastnega žepa plačati račun za toner in papir, in bi se na tak način marsikaj prištedilo. Saj govorite, da se vse preveč porablja in so bolnišnice v rdečih številkah, mar ne? Nikakor pa ne gre varčevati pri storitvah, ki bi prinesle otrokovo čim večjo samostojnost. Terapije, ki jih ta hip starši plačujejo povsem sami, bi bile odlična naložba za več posebnih otrok, ki bi nemara celo shodili. Tako pa se z varčevalnimi ukrepi plačujejo pripomočki, invalidski vozički in druga pomagala, ki z zgodnjo in intenzivno obravnavo pri mnogih ne bi bili potrebni.

Naš zdravstveni sistem ima odlične strokovnjake, ponuja vse potrebne storitve, vendar bi velika spomladanska čistka, ob videnju uporabnikov, lajšala vse tegobe posebnega starševstva. Tudi takrat, ko bolezni ni mogoče odstraniti. Neprofitne organizacije so bergle za naše zdravstvo. Čas bi že bil, da bi se začelo obnašati odraslo, sprejelo vse naloge in bi naposled shodilo.

Celotni prispevek je na voljo na internetni strani častnika Večer.

1 thought on “Večer: Otroški vrtec”

  1. Petra, verjamem, da še obstajajo odprta ušesa… je pa pot vsekakor trnova in neprijazna.
    A vsak korak šteje. Stiskam pesti, da posije sonček!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI