foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Bolj se je bližala ura deseti, živahneje je v soboto dopoldne postajalo v Slovenski ulici v Mariboru. Rdeči baloni so se varno zvezani na dolgih belih vrvicah pozibavali v vetru. Ušli bi visoko pod oblake, če bi lahko. “Nič posebej simboličnega ni v njihovi rdeči barvi; rdeča je pač barva ljubezni, sploh pa – naj se čim bolje vidijo. Nanje sem se spomnila, ko sem svoji Sofiji privezala na nogo, ki jo ima v mavcu, rdeč balon – da bi ob pogledu nanj lažje prenašala težek mavec,” je pojasnila Petra Greiner, ustanoviteljica Zavoda 13. V njem pa “smo vsi tisti, ki se soočamo z redkimi boleznimi, smo tu, a ne spadamo v nobeno združenje ali društvo”. “Želimo vam dati možnost, da se v miru soočite z našimi posebnimi otroki in drugimi ljudmi na invalidskem vozičku ali z motoričnimi in psihičnimi motnjami. Računamo na prisrčen pogled, sproščen objem, iskren pozdrav in ljubeznivo zrenje v oči. Na voljo vam bomo za morebitna vprašanja, saj boste le tako pregnali strah, če ga morda še vedno nosite v srajčnem žepu in je čas, da se ga znebite,” je vabila na sprehod po mestnem jedru ob 28. februarju, mednarodnem dnevu redkih bolezni. In res: prišli so otroci, mladostniki, starši, dedki, babice. Eni tudi sami z redko boleznijo pa njihovi bližnji. Okoli 200 jih je bilo, so prešteli policisti, ki so varovali sprehajajoče. Rok Kolander, naš uspešni veslač, je bil v soboto na shodu sicer po službeni dolžnosti – po izjemni športni karieri, dvakrat je bil četrti na olimpijskih igrah, tretji na svetovnem prvenstvu v četvercih brez krmarja, je zdaj zaposlen na Policijski postaji I v Mariboru -, a takšne akcije podpira tudi intimno, pravi. Da so “zagotovo takšna druženja smiselna”, ker pomagajo, da se znebimo predsodkov v družbi, da se kot družba zavemo pravice teh ljudi do njihove enakopravnosti, da pa je tudi vprašanje, koliko dejanske podpore imajo v družbi pri svojem vključevanju, je ob tem razmišljal. Kako so del okolja, v katerem skupaj živimo, in jih je tako tudi treba sprejeti, je prepričana tudi poslanka Klavdija Markež s Ptuja. Zato si bo skozi svoje politično udejstvovanje prizadevala, je obljubila, da “se zgodba pelje naprej” in se položaj takih ljudi pri nas tudi sistemsko izboljšuje. S seboj je to dopoldne pripeljala še svojo hčerko Aljo. Kako prav nič drugače ne gleda na Filipa, bratovega najboljšega prijatelja, ker živi s poškodbo, pa tudi njeni prijatelji, ki pridejo k njim na obisk in je Filip tam, ne, je pojasnila. Ob vprašanju, ali se ji ne zdi, da si kdo, ki je vozičku, morda to dopoldne ne bi želel, da ga tujec objame, pa je Aleksandra Pivec, prav tako s Ptuja, menila: “Saj pri vsem skupaj ne gre samo za fizični objem, pač pa, da jih objamemo in sprejmemo kot družba.” Raje so prišli podpret Petro V tistem pa se naenkrat zasliši zvok harmonik. Osemletni Svit, Anže in Tevž so začeli igrati domače viže in z glasbo so spremljali sprehajalce, tudi ko so se ti spustili čez trg do Jurčičeve, Gosposke, po Poštni in Ulici 10. oktobra nazaj v Slovensko. Marija Kerec se jim je pridružila na invalidskem vozičku. Pri 24 letih je v prometni nesreči hudo padla s kolesom. Prav nič ne bi imela proti, če bi jo ta dan kdo kaj vprašal, zakaj je na vozičku in kako živi z njim, je rekla. Da “se javnost ne zaveda, kako ti ljudje živijo, kakšne so njihove potrebe”, je ugotavljala Lidija Šestak Zorič, mama sina s cerebralno paralizo, sicer tudi predsednica Sončka, mariborskega društva za cerebralno paralizo. “Zgoditi bi se moralo, da bi bil kakšen politik, ki se s tem pobliže sooča v življenju, zelo visoko, potem bi se res kaj spremenilo. Takšne so izkušnje tudi v tujini. Ravno prejšnji teden je bila pri nas javna konferenca o zdravstvu in na njej so ugotavljali, da je zdravstveno-socialni položaj ljudi s posebnimi potrebami v Sloveniji katastrofalen,” je pojasnjevala.

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Silva Mikuž je s seboj pripeljala sedemletno vnukinjo Julijo in desetletnega Antonija. Običajno gredo ob sobotah v lutkovno gledališče, a tokrat “so raje prišli podpret Petro”. Pa tudi “dobro je, da se otroci čim prej soočijo s tem in odraščajo v strpnosti in sožitju”, je menila. “Mene ima moja sestrica najraje na svetu” Jožici in Franciju Frasu se je njun Miha rodil s težko duševno prizadetostjo. Zdaj je 25-letni Miha v zavodu Dobrna, a vsak konec tedna in v počitnicah ga vzameta domov. Še pred tremi leti sta starša “dobivala dva, tri evre na dan od države za čas, ko sta morala sama skrbeti za sina”, zdaj od tistega, kar sicer pripada Mihi iz javne blagajne, ne dobita nič, “vse vzame zavod”. “Saj ni bilo veliko, toliko, da si pokril stroške prevoza; vsake tri mesece od 150 do 200 evrov,” je pojasnila Frasova. ZUJF je to napravil, je na to pridal Franci Fras. Tudi Aljoša Oberžan je prišel z otrokoma, štiriletnim Galom in osemletno Ido. “Več ko se bo o teh ljudeh in njihovih življenjih govorilo, se jih srečevalo, z njimi družilo, bolj se bodo podirali tabuji o njih,” je menil. Da je danes bolj vzpostavljena distanca kot pa strah do takih ljudi, sploh med odraslimi, “otroci teh težav nimajo”, je prepričan Sašo Milenovič. Skozi lastno izkušnjo odraščanja osemletne hčerke z Downovim sindromom ugotavlja, da marsikaj, kar “pri nas sicer formalno obstaja, v resničnem življenju ne deluje”. “Žal mi je, da nekateri za take ljudi mislijo, da so manj pomembni od nas,” na to poreče 13-letna Nika Milenovič. “Mene ima moja sestrica najraje na svetu. Tudi moje prijateljice – šele če opazijo, da je drugačna, jim povem, kako in kaj je z njo – vedno rečejo, da je ljubka in posebna.”

foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Za Večer zapisala Katarina Šulek
961752_10206089343737234_1157320547_n

1 thought on “Večer: Rdeči baloni sredi mesta”

  1. Petra, dogodek in pol! Sem ga ujela… od zeloooo daleč in že celo večnost se oglašam…
    Tu in tam vam prisluhnem… tako, slučajno, včasih pokukam sem. In vedno sem tiho. Kot da ne bi vedela, kaj reči. Pa sem se spomnila, da bi morda na predvečer jutrišnjega dneva žena vendarle izrazila svoje čestitke ter vam zaželela en nadvse vaš dan. Tak, pol ljubezni, sreče, cvetlic in vaših trenutkov! In … vse dobro na vaših poteh!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI