foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Šele ta hip mi je jasno, zakaj sem s Kurentom počakala. Čemu sem ga brala šele na jesen in kako to, da mi je prinesel nekaj miru v moje razburkano srce. Pustni lik, ki mu rečemo tako kot se imenuje knjiga sama nisem nikoli marala. Še več. Obračala sem se proč in se jim izogibala na daleč. Nekoč sem slišala meni ljubega človeka govoriti, kako uživa v sami maski, kako pravljično je cingljanje sicer težkih zvoncev in da tovrstno preganjanje zime odplakne proč tudi precej njegove čemernosti.
Naposled me je knjiga zibala v, le na videz, robustni objem. Predajala sem se mitološki pripovedi, povezovala dejstva z grozljivim stanjem in morečim duhom v mojem mestu in si želela, da bi skrajšano verzijo v eni sapi povedala otrokom. Sebi sem zabičala, da upajoče drže, ki mi jo je prinesla kurentova dlaka, ne smem nikoli odvreči. Če so me ilustracije Tine Dobrajc sprva navdajale z nekoliko pretirano grozo, sem jih kasneje dojemala kot dodatne filtre. Omogočali so mi, da sem se miselno prestavila v znanstveno fantastične prizore, gledala kriminalne preobrate in na koncu uzrla lepoto nedeljske drame za vso družino.
Ne vem če se sme tako iskreno zapisati, da mi pisec doslej ni bil povsem blizu. Pravzaprav ne znam niti razložiti, v čem se ne strinjava ali kateri listi so mi prizadejali neopazne reakcije. Po použitih 163 straneh lahko rečem, da sem ga spustila bliže in da sva lahko naposled na ti. Zapisal je tisto, kar je moja duša morala slišati, od branja, nekoliko utrujenih oči.

Najraje imam, ko lahko zapišem, da je knjiga primerna za vso družino in sleherni žep, ker je večna. Kot poklon ponuja več, kot ga običajni dar premore. Junaka, ki reši svet, potrebuje sleherni od nas in kurent je tisti, ki zmore z upanjem posejati še tako nerodovitno prst.

E-nakup na Emki.

1 thought on “Večni junak – kurent”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI