foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Odločitev katere knjige gredo z mano na pot je tako pomembna, kot malha kaše in stekleničke za Sofio. Ne bom zatajila dejstva, da sem dan pred odhodom v Mladinski knjigi listala tisti skupek bojda grozljivo dobre knjige, ki ponuja odlično zgodbo, dovolj strani za kres in mednarodno nagrado. Ko pa sem jo prinesla domov, prebrala prvi list (ne le stran), sem se z njo sprehodila nazaj in posegla po tej, ki sem jo še pred nekaj urami označila za premalo resno in čisto preveč ‘in’ le zaradi pisateljičine prve uspešnice.
Naj vam razložim, da se s knjigami nikoli ne trudim (čeprav bom omenjeni svetlobi dala še eno možnost), ko z njimi odrinem na počitek pa želim, da me ne obremenjujejo in ker na otoku ni bilo možnosti menjave knjig ali celo nakup nečesa eksotičnega, sem se odločila za (po občutku) ziheraške, lahkotne, predvsem pa vzpodbudne vrstice. Razveselila me je ideja o idejah, ki iščejo ljudi, pomirilo dejstvo, da je pisanje delo in navdih pride tudi do takšnih ljudi, ki se prav nič ne počutijo umetnike take ali drugačne vrste.
Pogum je tisti, ki nas vleče naprej. ‘Brez poguma bodo njihova življenja ostala majhna – veliko manjša, kot najbrž želijo, da bi bila.‘ In naposled sem slišala potrdilo, da je moja trma prav tako dobrodošla, kot redka omikanost. ‘Biti moramo dovolj trmasti, da sprejmemo svojo radost v brezobzirni talilni peči tega sveta.’ Ne vem zakaj sem si med branjem v zveščič zapisala, da nekateri govorijo o svojih usodnih ljubeznih, jaz pa samo (ali veliko) o njej in najinem odnosu. Ki me slači, upogiba in narahlo odpira. Potem pa misel: ‘Vesolje skrije nenavadne dragulje globoko v nas vseh, potem pa mirno gleda, ali jih bomo znali najti. Lov za odkritjem teh draguljem – ustvarjalno življenje.’, kot potrditev, da bi morali preprosto početi vse to, kar nas veseli. Morda le zase, nekaj brez talenta in mnogo tega, ker preprosto tako čutimo.

Katerega Francoza mi je preko knjig predstavil mož in sem ga požirala med hlajenjem pod klimo, pa razkrijem prihodnji mesec. Ta hip pa podarjam veliko Čarovnijo v tvoje s tihimi sladkobami prežete dlani. S plašnicami zavarovane oči, ko se navdih pojavi pred teboj in srcu, ki nikoli ne obupa.
Moja knjiga, ki se je navzela morskega zraka bo po dvignjenih rokah (klasika) oddana po žrebu v pon. ob 12h. Do takrat pa: roke gor!

21 komentarjev na prispevek “Velike čarovnije v preprostih ljudeh”

  1. Glede na to, da zadnje čase berem samo še kuharske knjige, bi mi prišla prav Velika čarovnija. Mogoče pomaga tudi pri kuhanju? Zato roki v luft?

  2. Ker mi je prijateljica priporočila to knjigo, pa še nisem uspela priti do knjižnice, da bi si jo sposodila, dvigam roke… z veseljem jo bom prebrala in jo tudi podarila naprej, če bom tako čutila… 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI