foto: Petra Greiner

Vipavska rebula ni neka nova muha enodnevnica, prav tako vipavski vinarji nanjo niso pozabili, ob 500 letnici prvega zapisa pa so jo želeli le dvigniti na raven, kamor spada.
Kot je Edvard Svetlik za RTV SLO lepo rekel, da gre za lepo mlado damo, ki je iskrena,  z visokim karakterjem in kaže na karakter te doline in tudi Brd.
Treba je vedeti, da so prav na vipavskem ohranili največ avtohtonih vinskih trt, rebula pa ima prav pomembno mesto. Najpogostejša je med belimi vini  in četrta po vrsti glede na količino pridelanega vina.
Prvi simpozij a ne zadnji je bil tudi zame poln presenečenj. Zame, ki sem (le) ljubiteljica vipavske kapljice, živih (beri, če le moreš: naravnih) vin in neskrita podpornica vipavskih vinarjev. Duhovnik Matija Vrtovec, ki je tam deloval po letu 1800, ko je začel sslužbovati, kot prvi pripravil knjigo Vinoreja. Besedilo je bilo napisano na podlagi lastnih izkušenj in znanja, ki ga je pridobil s prebiranjem tuje literature. Dejstvo je, da prva knjiga o omenjeni tematiki vsebuje številne koristne nasvete prav za vinogradnike, da bi lahko z njeno pomočjo uspešno in seveda bolje gojini vinsko trto.

foto: Petra Greiner

Predavanja so bila poučna in dala so misliti tudi meni. Vesela sem bila prispevka Primoža Lavrenčiča, ki omenja, da pravzaprav barva vina ni pomembna. V mislih imam tiste, ki jim termin ‘oranžna vina’ preprosto ni blizu. Kot sem ga razumela sama, se je dotaknil nehote preveč ponižnih glav vipavske doline, ki se, kot rebula sama, morajo in lahko dvignejo kot feniks iz pepela. To si gotovo zaslužijo v celotnem paketu.
Degustatorski del je imel hiter tempo in morebiti kvantitativno prevelik obseg. Ta hip najboljši sommelier Martin Grozovin, po mojem nestrokovnem mnenju, ni imel dovolj maneverskega prostora, ki bi si ga gotovo zaslužil. Me pa je očaralo Slavčkova rebula klasika 2012 in Guerila s svojim retro, 2016 opomnila, da bi njihovo vino lahko bolj pogosto okušala doma. Batičev Angel me je spomnil na dopustovanje v Rimskih termah, kjer smo v restavraciji Sofija uživali ob ekološki kapljici in ob Burji držala pesti, da klet, z degustatorskim prostorom vred postavijo ‘pod streho’ prav kmalu. Takrat bo njihova zgodba dobila prava krila. Priznam, da vin Tilia doma še nimamo, je pa grapa Bitch ob želodčnih težavah in preobilnem kosilu preprosto zdravilna in ostaja zvesta spremljevalka domače ponudbe krajših aperitivov.
Svetlikova rebula 2012 selekcija, me prestavila v domačo klet in soseda ob meni, ki piše za eno izmed vinsko kulinaričnih revij popolnoma očarala. Ni naklučje, da omenjeno rebulo točijo ne le doma, temveč tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, kot sta Agli Amici v Vidmu in Attica v Melbournu.
Za vse preostale vinarje si bom vzela še čas, ker si to gotovo zaslužijo!

foto: Iztok Badalic

Organizatorji so novinarjem iz tujine ponudili ogled posestev šestih vinarjem. Med novinarji je bil tudi britanski vinski pisec Simon Woolf,ki je tudi eden največjih strokovnjakov za oranžna in naravna vina. Na gradu Kromberg je namreč remierno predstavil svojo knjigo Jantarna revolucija. Tako je prvi simpozij o vipavski rebulu privabil novinarje iz tujine, povezal vinarje, ki bi se skupaj s štajerskimi glede povezavanja in skupnega nastopa na trgu, morali učiti prav od bricev. In kot je zaključil Edvard Lavrenčič, negov oče in gospod Simčič iz Brd sta se prijateljsko celo življenje bodla, kdo ima pravzaprav boljšo rebulo. Pred odgovorom ju je ujela smrt. Zato je prav, da vipavski vinarji spet spoštujejo tradicijo, se zavedajo, da bodo prav z njo naredili korak naprej k promociji in prepoznavnosti svoje doline. In to že danes, ker je jutri lahko že prepozno.

foto: Petra Greiner

Tekst pred tem: Vipavska rebula že pol tisočletja

2 komentarjev na prispevek “Vipavska rebula po vipavski rebuli”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI